"Ne bodi neveren, ampak veren" (Jn 20,27).

Vprašal sem znanega slovenskega pesnika, zakaj ne veruje v Boga. Odgovoril mi je, da zato, ker je na svetu toliko trpljenja. Podobno odgovarja ateist Albert Camus v svojem romanu Kuga. Krščansko učenje, da je trpljenje in smrt posledica izvirnega greha in celotnega greha sveta, razume kot učenje o "kolektivni kazni". Kakor da so zaradi greha prvih ljudi kaznovani vsi ljudje. Camus ne upošteva celotne Pavlove misli, da je "smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili" (Rim 5,12). Po Kristusu pa "prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje" (Rim 5,18).

Vendar Camus nosi v sebi neznansko željo po življenju. Smrti ne bi smelo biti. Njegov zdravnik v romanu se vse življenje ni mogel navaditi umiranja. Zaznamuje ga pretresljiv dogodek, ko umirajoča ženska kriči: "Ne!" Umira, a noče umreti. Zdravnik odklanja "svetovni red, določen s smrtjo". Zato se vse življenje z vsemi silami bori zoper smrt. Občutek ima, da mora...