Ena izmed osrednjih pozornosti nove številke Družine je posvečena razmisleku o medijih, h kateremu spodbuja tudi svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki ga v Cerkvi obhajamo na nedeljo pred binkoštmi, letos torej 24. maja. Prav ta čas slovenski medijski prostor zaznamujejo velika trenja, ki se kažejo kot svojevrstna histerija in »vojno stanje« med večinskimi mediji in nosilci izvršne oblasti.

V ta izredno razgret kontekst smo umestili anketo med uredniki medijev, ki s svojo drugačnostjo bistveno prispevajo k pluralnosti javne razprave. Med njimi je spletna revija KDO?, ki jo ureja filozof Andrej Lokar. Njegov odgovor na anketni vprašanji, ki smo ga v tiskani Družini objavili v skrajšani obliki, na tem mestu objavljamo v celoti.

V čem vidite največji problem medijske pokrajine v sedanjih kriznih razmerah?

Vsi problemi medijske pokrajine v Sloveniji ne izhajajo iz sedanje krize, pač pa iz stanja, ki se je od osamosvojitve in predvsem uvedbe političnega pluralizma dalje umetno vzdrževalo pred njo. To dokazuje že sam sociološki izvor krize: do nje je prišlo zaradi neke čisto normalne spremembe v razmerah normalnega pluralizma: povsem legitimno sestavljen politično/gospodarsko/idejni pol je zamenjal drugega.

Že samo dejstvo, da je večinski del slovenskih medijev ta povsem transparentni politični proces doživel kot grožnjo, govori o njihovem netransparentnem izvoru. Predznak krize, o kateri govorijo predstavniki dominantnih medijev, je umetno ustvarjen. Vzemimo domnevne pritiske: v normalni svobodni družbi je prav tako normalno, da kdorkoli javno deluje, doživlja pritiske. Dejstvo, da nekateri novinarji doživljajo pritiske kot grožnjo, pomeni, da niso navajeni na normalno funkcioniranje javne sfere.

Doslej niso doživljali pritiskov, ker njihova naloga ni bila soočenje z resnico (ki že sama po sebi pomeni pritisk na posameznikovo vest, saj se mora nenehno odločati med dobrim in zlim), marveč prikrivanje resnice, če že ne zamolčevanje, izkrivljanje in dezinformacija.

Kakšno vlogo naj imajo v njej medij, ki imajo svoje vrednostne temelje (tudi) v krščanstvu, da bodo del rešitve tega problema?

Vsaka kriza je odraz tega, da je v družbi, v kateri se poraja, nekaj hudo narobe. Navadno imajo lahko globoke družbene krize dva izhoda: katarzičnega ali nekatarzičnega – če je družba zrela, se sooči z bolečo razklanostjo, ki je privedla do krize, in najde višjo raven kohezije; če je nezrela, se odvrne od bolečih ran (ki ostanejo nezaceljene) in nadaljuje svoje življenje v izogibu. Omenil sem javno sfero, to je družbeni pojav, ki je neizmerno obširnejši in globlji od civilne družbe.

Spletna revija KDO? se ne opredeljuje kot krščanska, ampak kot »neimanentistična«, to se pravi, da je njeno izhodišče v vseh, konfesionalnih in nekonfesionalnih, pogledih, ki priznavajo transcendenco, še več: priznava izhodiščno metafizično enotnost teh pogledov, ker pa smo njeni ustanovni člani kristjani, ima pač krščanski predznak. Obenem je tudi medij, ki se posveča izključno kulturi, predvsem umetnosti. V slovenski javni sferi je vloga kulture in umetnosti zelo velika pri ustvarjanju javnega mnenja.

Današnja kriza nam je presenetljivo pokazala, da v kulturno/umetniški javni sferi obstaja še nek nezapolnjeni prostor, ki ga prevladujoči metafizični nihilizem ne more zapolniti. Zato vidim našo nalogo predvsem v tem, da poskrbimo za razcvet tega duhovnega prostora. To pa je prvi korak pri izoblikovanju zrele slovenske družbe kot dopolnitve osamosvojitvenega procesa, ki je ostal torzo. Slovenska pomlad je ustvarila vse pogoje za zrelo pluralno družbo, naša naloga je zdaj ta, da te pridobitve aktiviramo.

Več odzivov ob nedelji sredstev družbenega obveščanja si preberite v novi številki Družine.