Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Evropa ne sme pozabiti svojih korenin

Za vas piše:
K. C.
Objava: 06. 10. 2015 / 11:33
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:26
Ustavi predvajanje Nalaganje

Evropa ne sme pozabiti svojih korenin

Povzetek razmišljanja ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika o Evropi v prihodnosti.
Slovenija je del Evropske unije, zato je prav, da razmišlja o prihodnosti Evrope. O njej je spregovoril tudi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki se sprašuje, zakaj smo se pridružili EU-ju in kaj lahko od Evrope pričakujemo oziroma kaj mi lahko prispevamo k mirnemu sožitju evropskih narodov.

Kot razloge za evropsko združevanje je navedel gospodarske in moralne, kot so sprava, mir, enakost, svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic. Po izkušnjah dveh svetovnih vojn je bila želja po enakopravnem, miroljubnem sodelovanju in postopnem vedno tesnejšem povezovanje evropskih držav. »Zaradi miru in sodelovanja med evropskimi narodi in državami je torej povezovanje in združevanje narodov Evrope moralno zaželeno.«


Skupne duhovne in moralne vrednote Evrope

Pri evropskem združevanju in osamosvojitvi Slovenije je krščanstvo odigralo veliko vlogo. Škof je poudaril, da je Katoliška Cerkev zagovarjala osamosvojitev Slovenije, Sveti sedež pa je med prvimi priznal novo državo Slovenijo. Evropske narode kljub kulturnim razlikam povezujeta skupna judovsko-krščanska religiozna dediščina in grško-rimsko humanistično izročilo. Zato škof meni, da je združena Evropa mogoča prav zaradi skupnih temeljnih duhovnih in moralnih vrednot. Med vrednotami našteva: dostojanstvo človeške osebe, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti in identičnosti, socialna pravičnost, solidarnost in socialna država, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje. »Evropa je domovina take religije in morale, kjer je v ospredju človek kot svobodno, enkratno in dostojanstveno bitje ter nosilec neodtujljivih pravic in svoboščin.«

Kristus je človeku podaril osebno neodvisnost, krščanstvo pa je prebudilo tudi čut odgovornosti, saj so človek, njegove odločitve in dejanja neponovljivi, in pripomoglo k odkrivanju novih globin v človeški duši. »V primerjavi z antičnim človekom ima kristjan zmožnost čutenja, ustvarjalnost srca, doživljanje trpljenja, ki izhaja iz vsakdanjega tesnega stika s Kristusom. Od tod nov pogled na uboge, zavržene, zapostavljene, bolne in nevedne. Z novo zavestjo o sebi pa človek dobi večjo sposobnost za dobro.« Žal pa tudi za zlo. In, paradoksno, tudi zlo se lahko bolj svobodno razmahne in dobi strahotne dimenzije, kot kažejo ideologije prejšnjega stoletja. Celo načelo razlikovanja med posvetnim in religioznim izvira iz krščanstva oz. Jezusovih besed: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.«



Evropa išče ali izgublja svojo dušo?

Če bi se Evropa odpovedala krščanski dediščini, bi se odpovedala svoji istovetnosti, meni Jamnik in povzema papeža Janeza Pavla II, ko je dejal, da s spominom na krščanske korenine ne bi prišlo do uvajanja kakšnega religioznega ekskluzivizma, temveč bi bil to spomin na svobodo, ki jo je prinesel Kristus, in zagon, ki ga je krščanstvo dalo evropskemu človeku, ga privedel do zadnjih meja zemlje in zadnjih globin njegovega dostojanstva, osnovne enakosti vseh in pravičnosti za vse. »Današnja Evropa je poklicana, da v zavesti svojih korenin zopet najde ta zagon. In v tem bo toliko bolj uspešna, kolikor bolj bo črpala pri izvirih svoje bogate religiozne in kulturne dediščine, kolikor bolj bo odkrivala svojo dušo.«

Proti novemu oblikovanju družbe

Ob razmišljanju o sedanjem stanju v Evropi škof ugotavlja fragmentarnost bivanja, hrati pa tudi kali novega življenja in upanja. »Torej vendarle ostaja trdno upanje, saj moremo v sedanjem položaju kljub vsej razbitosti odkrivati božje delovanje.« Razklanosti v Evropi nima za nekaj dokončnega, ampak kot del poti proti novemu oblikovanju ljudi in družbe ter postopnem doseganju nove lepote in vrednosti bivanja. »Evropo danes zaznamuje obdobje postmodernizma, ki sledi različnim modernističnim poskusom absolutizacije človeka, prizadevanje za čedalje večjo povezanost na področju religioznega življenja, prav tako na področju političnega, socialnega, pomembna so nova vedenja, ki jih je deležen človek in vsa nova tehnološka odkritja, vse to so zgovorna znamenja časa, v katerem živimo, in pomenijo možnost nove poglobitve. Vedno bolj jasno je poudarjeno razumevanje Cerkve kot občestva, človeštva kot majhne družine in naše odgovornosti za prav ta svet, v katerem živimo.«

Črpati je treba iz krščanskih temeljev

Vloga Cerkve v Evropi je po škofovem mnenju, da črpa iz krščanskih temeljev Evrope in se odpira povezovanju in celovitosti. »Utrujen, naveličan in pogosto razočarani človek se bo ponovno začel veseliti življenja. Potrebuje le dobro besedo, zavest o lastnem dostojanstvu in moč ter pogum za odgovorno odločitev, ki izvira iz temeljne obdarjenosti in milostnosti bivanja, ki se razkriva v ljubezni,« dodaja škof.

Ob koncu razmišljanja o evropski duši je citiral besede blaženega A. M. Slomška: »Pravijo, svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec. Da, če prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu toku, njegovi pogubni težnji, ne, če se moč od zgoraj, ki jo ohranjata Jezusova religija in njegova Cerkev, spet razlije na vse sloje človeškega rodu in jih milostno obišče.«

Vir: SŠK
Foto: Tatjana Splichal

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh