Otroci Ivana Potočnika iz Dobračeve pri Žireh so izdali knjigo z dnevniškimi zapiski očeta z naslovom Polje, kdo bo tebe ljubil.

Knjigo dnevniških zapisov Ivana Potočnika iz Dobračeve pri Žireh je uredila hčerka Marija Gantar (pomagala ji je dr. Marija Stanonik). Deli zanimivih zapiskov so že izhajali v Žirovskem občasniku. Potočnik je bil zelo napreden kmet, ki je spremljal novosti na kmetijskem področju in jih mnoge uveljavljal pri delu na kmetiji, od posodobitve orodij za kmetovanje do kmetovanja. Vse to je v zapiskih nazorno opisal.

Širšemu krogu bodo njegovi zapiski zanimivi, ker je v njih opisal tri etape svojega življenja. Najprej služenje vojaškega roka v novi starojugoslovanski vojski, nastali po prvi svetovni vojni, v Srbiji od decembra 1921 do decembra 1922.

Prav tako zanimivi so zapiski dogajanja v vasi med drugo svetovno vojno, kot tudi povojni, ko je komunistični režim Potočnikovim zaplenil zemljo (za preživljanje) ter opisi prizadevanj, da jim jo vrnejo.

Marija Gantar je v spremni besedi opisala življenje Ivan Potočnika, njegovo delo, zapiske in prizadevanja za objavo.

Vse proste ure je bral knjige


Pogled na Žiri

Ivan Potočnik se je rodil 8. decembra 1901 na Dobračevi pri Žireh, pri Potočniku, kjer je že več stoletij živel njegov rod.

Zelo rad je hodil v šolo, a vedno za to ni bilo časa. Njegov oče mu je večkrat rekel: »Od mene se uči, pa boš dosti znal za življenje.« Mama pa je kljub očetovemu nasprotovanju naredila vse namesto njega, da je le mogel v šolo.

Kot doraščajoči fant je bil zelo mirne narave, pravi samotar. Vse proste ure si je zapolnil z branjem knjig, za kar je pozneje ugotavljal, da mu je bolj škodilo kot ne. V poznih najstniških letih je vstopil v orlovsko društvo, kjer je dobil »brate« in tam z navdušenjem sodeloval in odslej tudi rad hodil v družbo.


Župnijska cerkev sv. Martina

Bil je že od malega določen za naslednika na kmetiji in se je nanjo tudi navezal. Zato se je kljub očetovemu nasprotovanju odločil, da bo šel v kmetijsko šolo, in sicer na Grm na Dolenjskem. Tam je bil v dveh delih, ker je vmes moral odslužiti eno leto vojaškega roka. Bil je med prvimi rekruti nove Jugoslovanske vojske. Vso revščino te vojske je opisal v dveh zvezkih.

Zadolženost kmetije zaradi električne centrale

Zatem je prišla nesrečna Električna centrala na Fužinah, zavožen projekt že iz osnove, še preden jo je podrla najprej povodenj leta 1925 in potem še leta 1926. Njegov oče je bil v celoti zagnan za zgraditev te elektrarne. Poleg jamstva za kredite je vanjo vložil ogromno sredstev, ogromno ur dela in prevozov, tako je bila kmetija zadolžena za dvakratno njeno vrednost in še več. Gozdovi so bili izsekani, živine je bilo vedno manj in nobenega denarja. Leta 1930 mu je oče umrl. Pred smrtjo je še naredil oporoko, kjer je sinu Ivanu zapisal večino kmetije.

Povojna zaplemba posestva

Leta 1931 se je poročil z Jožefo Jurca iz Rovt. To desetletje do vojne je bilo, kot je napisal, zanj najlepše. Res, da je bila kmetija do vratu in še čez v dolgovih, ki pa jih je počasi z umnim kmetovanjem redno odplače­val, kar nekaj dolga pa je bilo od bank oproščenih. Tako je tik pred vojno, tudi zaradi tega, že laže zadihal.

Do vojne so se jima rodili štirje otroci in še med vojno dva.

Med vojno je bilo težko, predvsem pa strah za življenje, po vojni pa skrb za preživetje številne družine. Posestvo je bilo skoraj v celoti zaplenjeno. Od dobrih 30 ha je ostalo z ohišnico vred dobre 4 ha. Zaplenjeno posestvo je najprej mrcvarila Kmetijsko obdelovalna zadruga, vmes razni posamezniki, potem kmetijsko posestvo. Kmetoval je na drugih majhnih površinah, kolikor se je dalo, ob vsem tem pa ni bil niti malo oproščen obvezne oddaje živine in pridelkov.

Niti drv ni smel posekati v zaplenjenem gozdu, lahko pa jih je kdorkoli, ki je bil »pravi«. Sredi 50. let je dobil večino kmetije vrnjene v dosmrtni užitek.


Župnijska cerkev sv. Martina

Zaenkrat se je oddahnil in napredno kmetoval predvsem s pomočjo svoje družine naprej, a ga je vedno bolj razjedala misel, kako bo, ko ne bo več njega, kje bo lahko kmetoval naslednik. Za vrni­tev kmetije je delal prošnje na vse strani, a brez uspeha. Verjetno mu je tudi ta skrb vzela nekaj let življenja. Umrl je 13. aprila 1977.

Izboljševal je kmetovanje

Kot naslednik na kmetiji je moral sodelovati pri vsakem delu. Spreminjati pa ni smel ničesar, dokler je bil gospodar oče, razen pri sadju. Sredi dvajsetih let si je uredil parcelo, kjer je začel sa­diti sadne pečke in si tako uredil sadno drevesnico. Vzgajal je tudi sadike vrtnic. S prodajo tega je vsaj malo zaslužil.


Postavitev spomenika žrtvam komunizma

Zanimal se je za nove sadne sorte in tako v letih 1927–1930 precepil vse posajene jablane, hruške, češnje in drugo koščičasto sadje na domačih parcelah. Na gozdnih parcelah, ki so bile zaradi dolga na električni centrali skoraj povsem izsekane, je sadil mlade smreke. Te so se do zaplembe ravno prav razrasle, da so jih drugi lahko posekali.

Zelo napreden kmet

Ko je prevzel kmetijo, je bila ena prvih njegovih nalog izsuševanje travnikov. Skoraj vsi travniki so bili zelo močvirni. Na vseh je s pomočjo kakega delavca ročno, po načrtu, prekopal grabne in vanje položil drenažne cevi. Zadnji travnik je »drenažiral«, ko se je začela druga svetovna vojna. Orga­niziral je odvoz mleka, prej se je prodajalo le maslo.

Po vzorcu, ki ga je videl nekje na Notranjskem, je dal s sodelovanjem vaščanov napraviti sredi vasi sušilnico za sadje, ki je delovala še precej let po vojni. Po dolgotrajnem prigovarjanju je uspel navdušiti še nekatere vaščane, da so leta 1936 nap­ravili prvi vaški vodovod. Uvajal je nove stroje, nova semena. Sploh je bil njegov moto: S čim manj garanja, čim boljši pridelek in čim ugodnejša prodaja.


Spomenik Žirovcem, ki so jih ubili komunisti.

Deloval je v občinskem odboru, kot tudi v odboru kmetijske zbornice, kjer se je boril predvsem za izboljševanje pogojev kmetovanja. Delal je selekcijo tudi pri živini in pred vojno že imel v hlevu same dobre pasme krav, ki so dajale veliko mleka. Za vse je vodil računico: kako donosna je bila kaka kultura (žito ipd.), če se splača sejati, koliko mleka je dajala vsaka krava posebej, kako je rodilo posamezno drevo. Vse je izračunal in zapisal.

Po vojni begunec na Koroškem

Med vojno se je dolgo skrival pred enimi in drugimi. Tudi zato se takoj ob koncu vojne odšel na Koroško, kjer je bil predavatelj za nekatere kmetijske predmete za fante in dekleta begunce v taborišču. Nekaj let po tem, ko se je vrnil (konec leta 1947), so ga začeli vabiti iz okoliških vasi, da bi jim predaval o panogah, ki jih je obvladal. Nekaj časa se je otepal, ker je bil preveč prizadet zaradi zaplembe, potem pa je le začel.

Tudi po vojni, ko je dobil posestvo v dosmrtni užitek, je uvedel marsikaj novega. Naučil se je toliko nemščine, da je lahko preštudiral nemške kmetijske knjige. Organiziral je vaško skupnost za uporabo kmetijskih strojev, toda bilo je preveč sebičnosti in ne­razumevanja, kaj skupnost pomeni, zato se ni obneslo.


Cerkev sv. Lenarta v Dobračevi.

Kupil je traktor, morda drugi po vrsti v Žireh, in stroje, kolikor so mu dopuščale finance.

Pot zapiskov »v svet«

Njegove zapiske je hčerka Marija vzela domov in jih shranila. »Ob službi in družinskih obveznostih se nisem imela časa poglabljati vanje. Občasno sem vzela posamezni zvezek in ga prebrala. Počasi sem se že dobro znašla v njegovi pisavi, da sem jo že gladko prebirala.

Ko je začel izhajati Žirovski občasnik, sem nekaj zvezkov posodila uredniku Mihi Nagliču. Kar je bilo v teh zvezkih, je skoraj v celoti objavljeno v Občasniku. O ustanovitvi in delovanju Mlekarske zadruge v Žireh je tudi s pomočjo njegovih podatkov v Občasniku opisala Marija Stanonik.

Je pa še mnogo ostalo neobjavljenega. Ker je pravzaprav to del zgodovine, bolj podrobno opisane in v Žireh doživete, se mi je zdelo ško­da, da bi to šlo v pozabo. Za mano se zagotovo ne bi nihče več s tem ukvarjal. Zato sem se odločila, da večji del tega prepišem in dam v svet s knjigo.«

Knjiga je zanimiva, za domačine na žirovskem še posebej, avtorica jo je opremila z številnimi fotografijami iz družinskega albuma in dogajanja na Žirovskem.

Knjigo, za katero je bilo potrebno veliko uredniškega dela, je uredila dr. Marija Stanonik.