Pred 300 leti se je od zemeljskega sveta poslovil Janez Svetokriški, katerega pravo ime je Tobija Lionelli. Svetokriški se je poimenoval zato, ker je bil leta 1647 rojen v Svetem Križu, vasici, ki se zdaj imenuje Vipavski Križ. S 17 leti se je pridružil kapucinskemu redu, 5. aprila 1670 je bil posvečen v diakona v Gradcu, verjetno istega leta posvečen tudi v duhovnika. Bil je predstojnik samostanov v Trstu (1679in 1686), Križu na Vipavskem (1682), Ljubljani (1684), Novem mestu (1688) in Gorici (1693) služboval pa je tudi v Avstriji in na Hrvaškem. Umrl je 17. oktobra (po nekaterih podatkih 18.) 1714 v Gorici. Najbolj znan je kot pridigar, s čimer se je ljudem zelo prikupil, saj jih je znal pripovedovati tako, da je ljudi hkrati zabaval in vzgajal. Vernike je poučeval, kako vzgajati otroke, kako morata mož in žena ohranjati trden zakon, dotikal pa se je tudi turških napadov, krivic, epidemij in lakote. Povezoval je verski nauk in vsakdanje življenje. Njegov vzor je bil Matija Kastelec, ki je svoje pridige zbral v delu Nebeški cilj.

Kip Janeza Svetokriškega pred samostanom v Vipavskem Križu

Janez Svetokriški slovi kot najboljši slovanski baročni pridigar. Govoril je v preprostem jeziku, s katerim se je približal ljudem. Tudi duhovniki so občudovali njegov smisel za pripovedovanje, zato so ga prosili, naj svoje pridige izda, kar je tudi storil s Svetim priročnikom. To je bil res priročnik za slovenske duhovnike, ki so se nanj opirali pri pridiganju tudi še v 19. stoletju. Tisk so omogočili plemiči in cerkveni dobrotniki. Sveti priročnik (latinsko Sacrum promptuarium) je izšel v petih knjigah, ki so izhajale med letoma 1691 in 1707 in obsegale skupno kar 2.896 strani. Pridige Janeza Svetokriškega so bile napisane v primorskem pokrajinskem jeziku, vsebovale pa so tudi germanizme in latinske citate. Njegov slog pa je baročno obogaten, zgradba pa se začne z nakazano temo in uvodom, sledi jedro, konča pa se s sklepom. Jedro pridige je bila običajno neka zgodba, svetopisemska, antična ali iz običajnega življenja, uporabljal je tudi anekdote, legende, basni, pregovore … To pa je bila podlaga sklep, v katerem je bil nauk. Iz njegovih pridig je mogoče razbrati tudi marsikatero podrobnost o življenju Slovencev v 17. stoletju. Najbolj znana pridiga Janeza Svetokriškega je Na noviga lejta dan.


Samostan v Vipavskem Križu

Kapucinski menih pase je zavedal, da njegove še tako dobre in zabavne pridige, ne bi imele učinka, če jih poslušalec noče slišati. »Če pa pride k pridigi prevzetna in ohola oseba brez vsakršne pobožnosti in dobrih misli, začne sicer radovedno poslušati pridigo, vendar če ta njeni nepametni glavi ne ugaja, začne tresti z glavo, gledati okoli sebe, godrnjati čez pridigarja, motiti bližnje ...« Včasih je problem tudi splošno nezanimanje: »... pri grešnih opravilih niste zaspani, pri sv. maši pač; pri pridigah in sv. rožnemu vencu ne morete biti budni, temveč dremate in spite, kakor da ne bi bili en teden spali.« Drugače pa je, če smo poslušalci ponižni: »K pridigi morate priti s pohlevnim srcem in morate poslušati, kakor da bi Kristus govoril samo vam in nikomur drugemu, in kar boste slišali, to v svojem srcu ohranite in z dejanji uresničite, in tako boste prek božje besede postali kakor nedolžni golobi in posvetili boste perutnice vaših želj, tako da boste v gnezdu nebeškega kraljestva počivali na veke.« (Članek Mojster slovenske pridige si lahko preberete v 42. številki Družine.)


V pridigi Slovo od Ljubljane se vernikom zahvaljuje, »kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to božjo besedo iz njegovih preprostih ust«.