V mestu Białystok na severovzhodu današnje Poljske so v začetku sedemdesetih let 19. stoletja živeli Rusi, Poljaki, Nemci in Judje. Govorili so različne jezike in se med seboj sovražili. Judovski fantič Ludvik Lazar Zamenhof je med hojo po ulicah in trgih jasno čutil napetost. Zato je sanjal, da bo nekoč odpravil jezikovne ovire med narodi. Bil je namreč prepričan, da je to glavni razlog za nerazumevanje in sovraštvo.

Ob koncu leta 1873, ko je Ludvik Lazar Zamenhof dopolnil štirinajst let, se je z družino preselil v Varšavo. V gimnaziji je med učenjem latinščine in grščine razmišljal, da bi lahko katerega od mrtvih jezikov uporabljali kot nevtralen svetovni jezik. A ti jeziki so bili zastareli in težki, zato je misel opustil. Prišel je do spoznanja, da bo treba ustvariti povsem nov jezik, ki ne bo od nikogar, zato bo lahko od vseh. Z veliko zagnanostjo se je...