Papež Frančišek je v torek v avdienco sprejel kardinala Angela Amata, prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov. Poleg odobritve dekreta za razširitev bogoslužnega čaščenja jezuita Petra Fabra na vesoljno Cerkev je sveti oče omenjeni dikasterij pooblastil za objavo dekretov o enem primeru čudeža in dveh primerih junaških kreposti.

Čudež je bil priznan redovnici Miriam Teresi Demjanovich iz ZDA, ki je živela v začetku 20. stoletja, junaške kreposti pa je papež potrdil španskemu duhovniku in redovnemu ustanovitelju Emanuelu Herranzu Establésu ter Jerzyju Ciesielskiju, laiku in družinskemu očetu s Poljske.

S. Miriam Teresa Demjanovich (1901-1927) je bila rojena v ameriški zvezni državi New Jersey, leta 1926 pa je vstopila v red sester ljubezni sv. Elizabete. Umrla je leto dni kasneje, mesec dni pred smrtjo pa je opravila večne zaobljube. Čudež, ki ga z dekretom priznava papež, je vrnitev dečku, potrjeno oslepelemu zaradi dedne bolezni. Po navedbah apostulatorke postopka Silvie Correale naj bi bolezni, za katero je zbolel deček, ne bilo mogoče v celoti pozdraviti, kar potrjujejo tudi okulisti.





Čudež naj bi se zgodil leta 1964, za datum beatifikacije s. Terese pa bo poskrbel škof ameriške škofije Paterson v New Jerseyu, na katerega pobudo se je tudi pričel postopek za beatifikacijo.

S. Teresa, rojena leta 1901, je bila krščena in birmana v Cerkvi bizantinskega katoliškega obreda. Bila je najmlajša izmed sedmih otrok v družini, njeni starši so se v Ameriko priselili iz vzhodne Slovaške. Redovno življenje jo je pritegnilo že po zaključku gimnazije, vendar je svojo odločitev preložila, ker je morala skrbeti za hudo bolno mater. Po materini smrti in na željo družinskih članov je najprej študirala književnost, na univerzi pa se je seznanila z redom, ki se mu je kasneje pridružila.

Leta 1924 je najprej želela vstopiti v red karmeličank. Skupnost je obiskala, vendar so jo sestre zaradi težav z zdravjem zavrnile. V red sester ljubezni sv. Elizabete je vstopila 11. februarja 1925, kmalu po očetovi smrti. Kot novicka je nadaljevala s poučevanjem mladih, obenem pa živela globoko duhovno življenje. Junija 1926 je na željo redovne predstojnice sestavila besedila za pripravo na noviciat. Napisala je 26 predavanj, ki so jih po njeni smrti objavili v knjigi z naslovom »Greater Perfection« (Velika popolnost).

Pol leta kasneje, januarja 1927, je bila zaradi hude bolezni sprejeta v bolnišnico. 2. aprila istega leta je »in articulo mortis« - zaradi nevarnosti smrti – opravila večne zaobljube. 6. maja je bila operirana zaradi razlitja slepiča, dva dni kasneje pa je umrla.

Po navedbah postulatorke Correalove je bila s. Teresa mistikinja, ki je razvila globoko duhovnost na temelju vere v sv. Trojico.





Vir: www.news.va / Radio Vatikan
Foto: splet