Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je eden največjih krščanskih praznikov, vsekakor pa največji Marijin in so ga slavili že v apostolskih časih. Kristjani se 15. avgusta spominjamo Marijine smrti in njenega vzetja v nebo. Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem, saj je bila prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, posvečena Mariji Vnebovzeti, zdaj pa je njej namenjenih kar 86 cerkva v Sloveniji. Na šmarni dan, kot ta praznik tudi imenujemo, mnogo Slovencev že stoletja roma v razna Marijina svetišča. V mnogih Marijinih cerkvah se Mariji poklonijo že na predvečer, 14. avgusta, in gredo na procesijo z lučkami.

Mariji Vnebovzeti je v Sloveniji posvečenih mnogo cerkva in kapelic. Na fotografiji upodobitvi v Novi Štifti (Oton Naglost) in Kranjski Gori (Marjan Smerke) ter kapela v Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu (Ivo Žajdela).

»Bistvo tega praznika je, da je bila Marija kot prva med ljudmi v nebesa vzeta z dušo in telesom, česar bomo po smrti deležni tudi mi. Njeno vnebovzetje je nekako zagotovilo tudi za naše vnebovzetje. Praznik Marijinega vnebovzetja poudarja predvsem dejstvo, da je danes Marija s telesom in dušo pri Bogu in kot dobra Mati prosi za vse nas,« je razložil dr. Peter Kvaternik, kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani in upokojeni profesor pastoralne teologije na Teološki fakulteti. Nekdanji mariborski nadškof, Franc Kramberger, pa je pri maši na Ptujski Gori leta 2007 ta praznik imenoval kar za drugo veliko noč: »Samo dva praznika imenujemo ‘velika’: veliko noč, ko je Kristus z lastno močjo vstal od mrtvih, iz groba in premagal smrt, in ‘veliko mašo’, ko je svojo mater takoj po njeni smrti obudil in jo z dušo in poveličanim telesom vzel k sebi v nebesa. Marijino vnebovzetje je za nas kristjane 'druga velika noč', ki nam pove, da se naše življenje ne izteka v prazen nič, v brezno slepe usode, marveč v vstajenje in večno življenje.«

Čeprav je praznovanje Marijinega vnebovzetja staro, pa je bila dogma o Marijinem vzetju v nebo z dušo in telesom sprejeta šele leta 1950. Razlog za to je dejstvo, da kakšnega zgodnjekrščanskega pisnega vira o Marijinem vnebovzetju nimamo. Slikarji so ob Mariji, ki gre v nebo, upodabljali še padajoče cvetne lističe vrtnic in apostole. Ni točno znano, kako je bilo videti Marijino vnebovzetje, vemo pa, da je Bog odločil, da Božja mati ne bo pokopana v zemljo, temveč z dušo in telesom vzeta v nebo, ki ga ne razumemo kot fizičnega, temveč kot »imenitni pra-religiozni simbol končnega stanja človeštva v brezčasnosti in neskončnosti. Bog namreč ne govori človeku na povsem svoj (transcendentni) način, ker človek takšne govorice ne bi zdržal, temveč mu svoje resnice sporoča tako, da uporablja tisto simboliko, ki jo človek že nosi v sebi,« je pojasnil pater Branko. »Tako je Bog potrdil odličnost Marijinega poslanstva, še enkrat pokazal na Kristusa, h kateremu vse teži, in dokončno odpravil dvome o posmrtni usodi človeštva.«




V nebo pa nista bila vzeta le Marija in Jezus. Sveto pismo opisuje še Henohovo in Elijevo vnebovzetje. Med kristjani pa se je razširila tudi dogma o Janezovem vnebovzetju, ker je Jezus (Jn 21,22) napovedal, da Janez morda ne bo videl smrti.









Marijino vnebozetje, Tizian, foto: splet