Tih, miren zimski večer. Sedim v velikem naslonjaču in misli mi uidejo v preteklost, ko sem bila mlada nevesta, ki je podoba ženske, tista podoba, ki jo je Bog vtisnil v moje srce ob spočetju. Ob meni moj zaščitnik in bodoči varuh najine družine. V zraku veselje, radost, hrepenenje, predokus nebes. Z roko v roki sva stopala proti cerkvenim vratom, kjer sva si pred občestvom Cerkve in Bogom podelila zakrament svetega zakona in sva v svojo zgodbo življenja povabila Boga.

Novo začrtano pot sva pričela v preprostem stanovanju, ki je bilo najino prvo malo gnezdece. Čez nekaj mesecev se je pojavil prvi strah, ko ni bilo tako zaželene nosečnosti; združila sva moči v veri in molitvi in najavil se je prvi otrok, čez devet mesecev je zajokala mala princeska. Kmalu sta se ji pridružila še dva nadobudna princa. Z možem sva se zavedala, da otroci niso najini, ampak da so dar samega Boga, zato sva jih odnesla v cerkev, kjer jim je bil podeljen zakrament sv. krsta in povabilo Boga, Očeta Stvarnika, da čuva najine otroke na vseh njihovih poteh.

Tik pred dopustom

Gnezdo je postalo premajhno, zato sva se odločila za zidavo hiše. Pred vrati je bila selitev v novi dom in s tem zaslužene počitnice, kjer bo več časa za preživljanje veselih skupnih uric.

Očka še zadnjič pred dopustom odide v službo, mamica pa je tako doma, na porodniški za malega princa. Sledi jutro in vse kaže na prav prijeten dan in vsi že nestrpno čakamo na dopust. Ko se dan prevesi v drugo polovico, na vratih pozvoni: ni bil očka, ampak policista, ki sta mi sporočila novico, da našega očka in mojega moža ne bo nikoli več domov, prometna nesreča s smrtnim izidom. Družinsko srečo je zameglila težka preizkušnja vere. Temu je sledilo obdobje žalovanja in spremenjena družinska dinamika.

Leta so mineva in otroci so odraščali, z vstopom v šolo so pričeli obiskovati veroučno šolo in kmalu je sledilo prvo sveto obhajilo.

Leta, ki so sledila, so bila polna duhovnih taborov, jezikovnih šol z duhovnim spremljanjem, pevskih vikendov, skavtskih srečanj in oratorijev in počasi se je približeval čas birme. Otroci so ob koncu osemletnega veroučnega šolanja ob župnijski slovesnosti stopili pred škofa in ta jim je podelil zakrament svete birme.

Sin odhaja od mojih vrednot

Življenje je teklo po ustaljenih tirnicah, sama sem hodila v službo in vodila gospodinjstvo, otroci pa so se drug za drugim vpisali na srednje šole. Ob tem času so se počasi pričele pojavljati prve razpoke v sinovi veri. Kljub temu se je udeleževal jezikovnih tečajev z duhovnim pridihom, skavtskega življenja in nedeljskih maš. Štiri leta so hitro minila in prišla je matura, s tem pa tudi vpis na fakulteto. V tem obdobju je bila vera pri sinu že na majavih tleh. Z vpisom na fakulteto in spremembo okolja se je razpoka samo še poglabljala.

Izvoljenko si je našel v družini, ki ni prakticirala vere. V njej je našel očeta, ki mu je bil zelo naklonjen, in se srečal s tem, kar je doma pogrešal. Takrat je zame prišla nova preizkušnja. Spraševala sem se, kako je to mogoče. V prvem trenutku nisem mogla doumeti, da sin odhaja in zapušča mojo vzgojo, vrednote, ki so mi svete. Veliko sem premišljevala in molila za oba. Po nekaj letih je vez med dekletom in sinom razpadla, a posledice nevere so ostale.

Vere ne podedujemo

Danes, po letih preizkušenj in iskanju Boga, sem tudi sama našla Boga, ki je živ, ki mi vsak dan prihaja naproti in mi daje moč, da v veri gledam na svojega sina. Bog ni več nekdo, ki je tam daleč nekje, odmaknjen od mojega vsakdanjika, in me čaka šele na pragu večnosti.

Tako se v veri lahko veselim s sinom, ga podpiram pri tem, kar ga v življenju veseli, saj je prav to Bog položil v njegovo življenje. Vem, da mu bo v nekem trenutku tudi to dano spoznati. Spoznanje Njega, ki je ljubezen in vrnitev v Očetovo hišo, ni več daleč. Ne sprašujem se ne o času in prostoru, kajti to prepuščam Njemu, ki mu nič ni nemogoče. Sinu puščam svobodo, ker je tudi zame krščanstvo postalo hoja za Kristusom, ki je tlakovana s svobodno odločitvijo v mojem vsakdanjiku. S tem, ko je Bog človeku podaril svobodno voljo, se je posledično odpovedal dejstvu, da bi vero lahko podedovali. Tako se mora slehernik svobodno odločiti, da mu bo sledil. V luči te vere sinu stojim ob strani in mu v vsakem trenutku prihajam naproti, ob tem pa ne tajim svoje vere ter upanja v Boga in trdno verujem, da odmik od vere nima zadnje besede.

Ni večera, ko ne bi sklenila rok in prosila za tiste, ki mi jih je Bog zaupal. Trdno verujem v moč molitve, bolj kot v moč prisile. Večer za večerom ponavljam stavek iz pisma Rimljanov: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Agnes

Več o tem, kako se soočati z versko krizo otrok, si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moj otrok ne hodi v cerkev.