V Cukaletovi dvorani duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani je danes, v četrtek, 20. novembra, mednarodni znanstveni simpozij ob 200-letnici ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove. Devet predavateljev orisuje pestro zgodovino jezuitskega reda: od ukinitve reda 1773, ponovne vzpostavitve v letu 1814 do današnjih dni, ko vesoljno katoliško Cerkev vodi papež iz reda jezuitov.

Provincial p. Ivan Bresciani: Ponovno vzpostavitev Družbe razumemo kot neke vrste obnovitev ali oživitev nekega obstoja, ki ni nikdar povsem izginil

Ob 9. uri je več deset zbranih jezuitov in drugih, ki jih zanima njihova zgodovina, v Cikaletovi dvorani pozdravil provincial jezuitov p. Ivan Bresciani. »Simpozij nas vabi v globlje razmišljanje in refleksijo tega, kar se je zgodilo v pretekli zgodovini,« je dejal provincial v uvodu in omenil dva izraza, ki ju pogosto zasledimo pri ponovi vzpostavitvi Družbe Jezusove, do katere je prišlo 7. avgusta 1814 z bulo papeža Pija VII. Sollicitudo omnium ecclesiarum: obnova, restitutio in poprava, restauratio. Provincial je navedel zgodovinarja Manuela Gonzalesa: »Obnoviti pomeni postaviti entieto, eno danost, ki je povsem izginila, na novo jo sestaviti. Beseda restauratio pa pomeni zboljšati pokvarjeno entiteto, danost, da ne bo povsem propadla. Ponovna vzpostavitev Družbe v letu 1814 ne odgovarja nobenemu od obeh pomenov in pogledov. Ni obnovitev nečesa, kar je izginilo, in ni niti poprava, popravilo, ker se Družba ni pokvarila znotraj, temveč je bila od zunaj onemogočena.«

»Ponovno vzpostavitev Družbe razumemo kot neke vrste obnovitev ali oživitev nekega obstoja, ki ni nikdar povsem izginil: vzpostavitev je podobna plamenu, ki gori na pepelu ali podobna poganjku, ki se je pojavil na odlomljenem drevesu, pravi Manuel Revuleta Gonzales. Nekaj podobenga najdemo tudi pri tistem ostanku Izraela, ki je živel v izgnanstvu. Papež Pij VII., ki je Družbo ponovno potrdil, jo primerja z Lazarjem, ki pride iz groba. Družba je bila 40 let zaprta v grobu, vendar ni nikoli umrla. Z bulo je papež osvobodil Družbo iz povojev smrti, da je lahko ponovno hodila v Cerkvi.«

P. Ivan Bresciani je navedel še patra Luenga, ki poroča, da so 7. Avgusta obhajali praznik ponovne vzpostavitve podobno kot so 27. septembra 1540 slavili ustanovitev Družbe. V obeh primerih je bila zahvalna maša in »majhno darilo v obednici«. Pater Luengo, ki je bil priča izgnanstvu, ukinitvi in ponovni vzpostavitvi, je po besedah slovenskega jezuitskega provinciala potrjeval identičnost Družbe, ki jo je potrdil Pij VII. s tisto, ki jo je potrdil Pavel III. leta 1540. »Čeprav je število jezuitov med ukinitvijo padlo, se je leta 1814 prihodnost razodevala z novim upanjem in elanom.«

Provincial jezuitov p. Ivan Bresciani je v uvodnem nagovoru ponovno vzpostavitev Družbe Jezusove primerjal z Lazarjem, ki pride iz groba. "Družba je bila 40 let zaprta v grobu, vendar ni nikoli umrla. Z bulo je papež osvobodil Družbo iz povojev smrti, da je lahko ponovno hodila v Cerkvi.« (foto: Ksenja Hočevar)

p. Metod Benedik: Vsestranskost in intenzivnost jezuitov je povzročala nasprotovanja, vse do sovražnega odnosa

Kot prvi od devetih predavateljev je nastopil p.Metod Benedik in orisal evropski prostor v 17. In 18. Stoletju in razmere v sami Družbi Jezusovi v času, ko je papež Družbo ukinil. Posebej je izpostavil čas razsvetljenstva, ki je nemalokrat »zelo neposredno obsojalo Cerkev in krščanstvo, da skušata med ljudmi ohranjati nedoletnost.« Med najvidnejšimi nosilci razsvetljenske misli je p. Benedik izpostavil Montesquieuja (+1755), ki je v svojih delih trdil, da je »Cerkev zapisana smrti, kakor hitro bo morala zaživeti brez podpore države«, Voltaira ('1778), ki je v pismih neposredno napadal katoliško Cerkev, pozival je k sovraštvu in v pismih zlival na Cerkev svoj strupen posmeh. Predavatelj je omenil še »enciklopediste«, ki so v veri videli vir zla, posebej pa poudaril vlogo prostozidarstva, ki je bilo po besedah p. Benedika večje, kot si lahko današnji človek predstavlja.

V tem času je bila Družba Jezusova zelo dejavna: na raznovrstnih oblikah pastoralnega področja, na misijonskem delovanju, v izobraževalni in znanstveni dejavnosti jezuitov, kot tudi vplivni na področju kulture, umetnosti, politike in gospodarstva. »Vsekakor gre za izredno razvejano, na vse področje segajočo dejavnost, ki je bila seveda zelo vidna in vplivna in marsikje v marsičem odločujoča. Prav ta vsestranskost in intenzivnost je znova in znova povzročala pomisleke, ugovarjanja, nasprotovanja, vse do sovražnega odnosa do jezuitov,«je dejal predavatelj in podrobno orisal ozračje in nastrojenost ter razhajanja v tistem času, ki so zahtevali, da papež ukine Družbo.

Najprej so jezuite izgnali in jim pobrali vse imetje na Portugalskem, zatem še v Franciji in Španiji

V središču sporov sta se znašla papeža Klemen XIII. (1758 – 1769) in Klemen XIV. (1769 – 1774). Prvi se je že takoj po izvolitvi na Petrov sedež znašel v vrtincu jezuitskega vprašanja. »Ves pontifikat je bil prežet z njegovo srčno, trdno in nepopustljivo obrambo Družbe. Portugalska in Španija se nista ustavila zgolj pri izgonu jezuitov, ampak sta prav nasilno zahtevali, da papež Družbo ukine. Papeževo pogumno obrambno zadržanje pa je zbujalo še več nasilnosti,« je dejal predavatelj. Prvi so jih izgnali Portugalci leta 1759, jim zaplenili vse imetje, mnoge jezuite so zaprli ali pa so pomrli med prevozom v druge države. Portugalski je sledila Francija, njej še Španija. Vrhunec akcij je sledil januarja 1769, ko so ambasadorji teh treh dežel prišli k papežu s formalno zahtevo, da ukine Družbo. Papeža Klemna XIII. je pred njihovim nasiljem rešila smrt, je dejal p. Benedik. Njegov naslednik je bil frančiškan, a z jezuiti tako močno povezan, kot bi bil eden od njih. Čeprav so bili pritiski za ukinitev silni, je dejanje zavlačeval, a ko je cesarica Marija Terezija omogočila, da bi iz držav izgnali tudi druge redove, je Klemen XIV. podpisal bulo, ki so mu jo spisali in pripravili kar na španski ambasadi.

Papež Klemen se je uklonil pritiskom, bulo so napisali kar na španski ambasadi

V utemeljitvi je kot prvi razlog ukinitve omenjen bonum pacis v Cerkvi, potem pravica papeža, da bdi in ureja redovništvo v Cerkvi in svetu. Iz tega je sledil sodni izrek, ki ga je predavatelj prebral v celoti: »Ker Družba Jezusova ni več zmožna prinašati bogatih sadov in korist, za katere je bila ustanovljena in so jo naši predniki obdarovali s številnimi privilegiji, in ker njen nadaljni obstoj ogroža resničen in trajen mir v Cerkvi, razpuščamo to družbo, ukinjamo vse njene urade, službe in ustanove s hišami, šolami, kolegiji, hospici, vzgojnimi ustanovami in njihova imetja, kjerkoli se nahajajo.«Predavatelj je navedel besede Ludwiga Pastorja, ki je zapisal, da ukinitev predstavlja največjo zmago razsvetljenstva in kraljevega absolutizma nad Cerkvijo in papežem, nasprotniki Družbe Jezusove sose razvnemali v največji radosti. Vrhovno vodstvo so vrgli v ječe, redovni general Rici je umrl v zaporu Angelskega gradu v Rimu.

»Preprečujem, da bi ta rasa izumrla«

Ob sklepu je predavatelj nasmejal številne jezuite, ko je prebral pismo nekatoliškega pruskega vladarja Friderika II. (ta je v svoji deželi ukazal, da jezuiti nadaljujejo svoje delo) »veselemu in zmagovitemu« Voltairu: »Moji bratje, katoliški kralji, zelo krščanski, zelo zvesti in apostolski, so jezuite izgnali. Jaz, ki se imam za izrazitega krivoverca, jih skušam čim več nastrgati in nabrati. Tako preprečujem, da bi ta rasa izumrla. Čez čas pa bodo katoliški kralji pri meni spraševali, če imam zanje kakega jezuita na zalogi. Takrat pa jih bom drago prodajal: kakega patra rektorja ne za manj kot za tristo kron in za provinciala jih zahtevam vsaj šesto.«

P. Metod Benedik je orisal razmere v 17. in 18. stoletju, ko je bila Družba ukinjena in spet vzpostavljena.

Za p. Benedikom je nastpoil dr. Stanislav Južnič, ki je opisal jezuita Gruberja in pomembne osebe v njegovem življenju. Pred odmorom za kosilo sta o zgodovini govorila še jezuit p. Lojze Bratina in dr. Vinko rajšp - prvi o vračanju jezuitov v Slovenijo in ponovni vzpostavitvi Družbe, drugi pa o matični provinci slovenskih jezuitov. Simpozij se bo nadaljeval tudi popoldne, nastopilo bo pet predavateljev.

Simpozij bodo sklenili s kratkim kulturnim programom ob 18.30 in ob 19. uri mašo v Marijini kapeli.