Čeprav je medicina napredovala, včasih brez solidarnosti in vzajemne pomoči ni mogoče bolniku rešiti ali izboljšati življenja. Zato je darovanje organov po ugotovljeni možganski smrti dejanje nesebične dobrote in ljubezni.

To tematiko sočutno obravnava večkrat nagrajeni roman s pomenljivim naslovom Pokrpajmo žive, ki ga je napisala ugledna francoska pisateljica Maylis de Kerangal. Roman je zaživel na odru, po njem pa je bil posnet tudi film, ki bo predvajan na filmskem festivalu Liffe v Ljubljani.

Vse dogajanje se zgodi v le 24 urah, vendar je pisateljici s pripovedovalno tehniko v enem dihu uspelo zajeti vse od življenja polnega mladeniča, ki je svojo zemeljsko pot končal zaradi prometne nesreče, prek spopadanja njegovih staršev in drugih bližnjih z izgubo, med katero jim v bolnišnici postavijo ključno vprašanje o darovanju organov, do privolitve, nato spoznamo prejemnico organa, hiter odziv številnega zdravstvenega osebja, ki se združi v boju za rešitev življenja s transplantacijo srca.

Starši, sestra, dekle umrlega in prijatelji niso le žalujoči, temveč skozi njih spoznavamo Simona Limbresa, 19-letnega deskarja. Prav tako osebje niso le tisto, kar delajo, ampak imajo tudi svoja hrepenenja, družino, partnerje, prijatelje … torej svojo zgodbo, kako je prišel do enega izmed sodelujočih pri transplantaciji. Tako pisateljica bralca postavi v različne perspektive, hkrati pa to odločitev lahko razumemo tudi tako, da je vsak več kot le tisto, kar dela, čuti in misli. V hipu se lahko vse spremeni. Človek lahko postane čakajoči bolnik, hvaležni prejemnik ali nesebičen darovalec.

Roman sočutno odgovarja na dileme svojcev, se počasi premika k zdravstvenem osebju, njihovi vnemi, občudovanju tistih, ki so tlakovali pot transplantaciji in spoštljivemu ravnanju s telesom. Na drugi strani Claire čaka na novo srce. Tako se roman zaokroži: začne se z življenjem, nato preide v smrt, iz katere se znova rodi življenje.

Dejanje velike ljubezni, ki daje življenje za druge

Pozitiven odnos do darovanja organov po ugotovljeni možganski smrti ima tudi Katoliška Cerkev. Papež Janez Pavel II. je že leta 1991 na mednarodnem kongresu o presajanju organov v Rimu, v okrožnici Evangelij življenja (1995) in Listini zdravstvenih delavcev odločno podprl darovanje organov. »To je dejanje velike ljubezni, ljubezni, ki daje življenje za druge.«

Joseph Alois Ratzinger, pozneje papež Benedikt XVI., je imel kartico darovalca (to je bilo mogoče v Sloveniji pred leti pridobiti na Karitasu), vendar je njena veljavnost prenehala, ko je bil izvoljen za papeža. V govoru na Papeški akademiji za življenje 7. novembra 2008 v Rimu je poudaril, da je »darovanje organov pristen izraz ljubezni do bližnjega, ki zmore dvigniti pogled na smrt, da bi zmagalo življenje. To je pričevanje ljubezni, ki zahteva prav tako velikodušen odgovor, da bi razvili kulturo darovanja in zastonjskosti.« Podobno trdi tudi papež Frančišek: »Darovanje organov je pričevanje ljubezni do bližnjega.« (oktober 2014). Februarja letos je opozoril tudi na trgovanje s človeškimi organi.

O darovanju organov je za revijo Praznična spregovorila Danica Avsec iz zavoda Slovenija Transplant.