V petek, 17. marca, je bil v Krekovi dvorani v župnišču župnije sv. Petra, apostola v Selcih, 4. Krekov večer v okviru Krekovega leta. Predaval je p. Marjan Kokalj, ki je spregovoril o postu, trpljenju in duhovnem vidiku Škofjeloškega pasijona. Bil je tudi prvi režiser njegove sodobne uprizoritve.

Ob tem je bilo tudi odprtje razstave fotografij Škofjeloškega pasijona, katerih avtorica je Tatjana Splichal. Naslov razstave je Odsev s Pasijona. Večer je popestril Oktet Mešanega pevskega zbora Sv. Peter Selca.

Post in trpljenje

Post in trpljenje sta tesen stik z Bogom. Post je čas jemanja, je ugotovil Marjan Kokalj. Od Boga prejemamo, da bi se notranje okrepili. Pomaga k očiščevanju nebistvenega. Sicer pa je ta čas svetel, ne temen, in lep, ki človeka odrešuje. Bistveno pa je tudi, da gre za svobodno odločitev. Je pa tudi čas skušnjave, da bi nehali prejemati od Boga.



Trpljenje pa je čas dajanja, umiranja, izgorevanja, jemlje nam moč, je pater primerjal post in trpljenje. Večinoma je neprostovoljno. Post je priprava na čas trpljenja, da bi ga lažje prenašali. V trpljenju dozorevamo, prek njega pride do odrešenja. Lahko pa ga osmislimo in lahko postane čista lepota – darovano trpljenje nedolžnega, ker to pomeni zmago nad smrtjo, grehom in zlom. To daritev je za nas opravil Kristus. V nekom lahko povzroči vzgib spreobrnjenja. Bog je z nami tudi v trpljenju, v ljudeh, ki so takrat z nami.

Zunanja upodobitev notranjega doživetja

Boga lahko upodobimo v Jezusu Kristusu in se tako fizično srečamo z njim. Ob izkušnji Boga smo drugačni.

Kako to upodobiti, da bi popeljali gledalca k duhovnemu? se je vprašal predavatelj. Gledališče želi vse pozunanjiti, ničesar skriti, medtem ko se notranja izkušnja doživlja skrito, nevidno. Ta napetost sili, da iščemo pravi jezik oz. podobe, kako bi posredovali krščansko izkušnjo, da bi sporočilo ostalo pravilno. Marjan Kokalj je predstavil tudi razliko med liturgijo in gledališčem. Zunanja podoba je podobna. Obakrat besedilo ob »uprizarjanju« dobi moč. Gledališče je bilo v razsvetljenstvu posvečen prostor, zato so se lepo oblekli, ko so ga obiskali. Liturgija je resnično dejanje, resničen stik Boga in človeka, resnično življenje, ni igranje, je skrivnost, ne da se je popolnoma razložiti, medtem ko gre v gledališču za strnjeno imitacijo, neresnično, človekovo interpretacijo.

Škofjeloški pasijon

Nato je p. Kokalj spregovoril o Škofjeloškem pasijonu patra Romualda. Ta je odmev liturgije, vendar gre za dramsko podajanje Kristusovega trpljenja. Združuje spokornost in dramo. V okviru smrti pa je zgodba človekovega padca. Spokornost objema trpljenje v središču. Kako bo gledalec gledal uprizoritev, je odvisno od njega – samo kot spektakel, turistični dogodek, ali jo doživljajo globoko duhovno. Prav tako lahko igralec – vlogo vzame kot meditacijo ali zunanje. Kapucini so vedno vabili k duhovni pripravi, da bi bolje posredovali vsebino. Scena je minimalna, prostor pa zajema ves svet – dogaja se lahko kjer koli. Čas je veliki petek, ki spodbuja razmišljanje. Sicer brez predsodkov združuje različna obdobja – od srednjega veka do baroka.



Vrh je delno viden, delno skrit. V bistvu sta kar dva: krvavi pot, ko Kristus v temu pasijonu neha govoriti, in križanje. To poudari s številnim spremstvom. Pri križanju gre za refleksijo na Kristusovo trpljenje. Prolog je prizor do smrti. Epilog se dogaja od Marije Magdalene do križanja. Jedro pa je Kristusovo trpljenje.

Pasijon uspe združiti ljudi tudi zdaj, v času individualizma. Med ustvarjalci se spletajo prijateljske vezi.vezi. Kokalj je ob režiranju občutil delovanje Sv. Duha, je priznal ob koncu predavanja.

Foto: Tatjana Splichal

Vir: Radio Vatikan