Zdelo se mi je, da je v notranji stiski; da je v njej neka druga ura, ki jo žene skozi lenobno polzečo gnečo med stalažami nakupovalnega centra. Igrače in sladkarije in kosi živopisanega kiča v njenem natrpanem vozičku so dajali slutiti, da ne nakupuje zase. »Pa kaj hoče, a bo zazidala vnuke v srečo?« me je spreletela hudobna misel. »A kaj se sploh grem?! Kaj se sploh vitkujem v zgodbe neznanih ljudi, čeprav le v mislih!« je tudi v meni zazvonila tista druga, nevidna ura. »Žrtev porabništva pač, ena od brezimnih milijonov, med katerimi se izgubljam tudi sam. 'Trošim, torej sem.' Žrtev kapitalistične propagande ...« Še enkrat sem se ozrl proti njej in tisti hip me je postalo sram pred samim sabo: njena obleka in izdelki v vozičku, trgovina, v kateri smo nakupovali, vse to je kazalo, da ne gre za človeka, ki bi dokazoval svojo vrednost s potrošnjo. V rokah je imela škatlo, na obrazu pa negotovost, s katero je preračunavala cente, ne evre ... Kritiki porabništva, moralisti in psihologi...