Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Test slovenske evropskosti

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 21. 04. 2014 / 13:20
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:14
Ustavi predvajanje Nalaganje
Test slovenske evropskosti

Test slovenske evropskosti

Pred volitvami v Evropski parlament smo se pogovarjali z nosilcema list stank slovenske pomladi, ki (so)delujejo v okviru Evropske ljudske stranke.

Eden izmed očetov združene Evrope, francoski politik Robert Schuman, je v knjigi Za Evropo, ki velja za njegovo oporoko, med drugim zapisal: “Evropa čuti dolžnost, da razen blaginje izvaža tudi krščanska načela sodelovanja … Ali bo demokracija krščanska ali pa ne bo demokracija. Protikrščanska demokracija bo njena karikatura, ki se bo končala s tiranstvom ali anarhijo.” Njegovo duhovno dediščino na evropski ravni v marsičem nadaljuje politična usmeritev, zbrana pod krovom Evropske ljudske stranke – krščanskih demokratov. Ta politična skupina se na skorajšnjih volitvah v Evropski parlament znova poteguje za vodilno vlogo tej edini neposredno voljeni ustanovi Evropske zveze (EZ). V Sloveniji v ta okvir sodita dve listi: skupna lista Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke ter lista Slovenske demokratska stranke. Za Družinino prilogo Slovenskega časa smo se pogovarjali z njunima nosilcema, evropskima poslancema LOJZETOM PETERLETOM in dr. MILANOM ZVEROM. Pogovor se je dotaknil številni vsebinskih poudarkov, začeli pa smo ga s spominom na desetletnico slovenskega vstopa v Evropsko zvezo.


Foto: Tatjana Splichal

Prvega maja mineva deset let članstva Slovenije v EZ. Ali se morda še spomnita tedanjih pričakovanj?

Peterle: Ker sem tisti čas vodil parlamentarno komisijo za evropske zadeve, ki je skupaj z zunanjepolitičnim odborom spremljala pogajalski proces z EZ in mu tudi dodajala svoje vsebine, sem bil neposredno vpet v to dogajanje. Šlo je dejansko za širok zgodovinski premik, katerega del smo bili tudi mi. Nam se ni bilo treba pogajati o človekovih pravicah v tem smislu, da bi imeli s tem kakšne probleme. Čim prej smo želeli sprejeti evropske standarde predvsem v odnosu do pravne države in socialno-tržnega gospodarstva. Pričakovanja po precej zahtevnem pridružitvenem procesu, v katerem smo doživeli tudi italijansko blokado, so bila, razumljivo, visoka. V naši zavesti ni bilo nikoli samo to, da se, sledeč nekemu geopolitičnemu interesu, pač moramo priključiti “pravi strani” v Evropi. Vsaj v delu slovenske politike in javnosti je bila že dolgo pred majem 2004 navzoča zavest, da vstop v EZ pomeni prevzemanje soodgovornosti zanjo, sooblikovanje skupne evropske hiše, ne pa le pridobivanje statusa neto prejemnika evropskih sredstev, vstop v široko brezcarinsko cono, krepitev varnosti … Hkrati pa moram reči, da tistega časa nisem doživel tako, kot so ga potem nekateri popisovali: v smislu nekritičnega, skoraj pravljično utemeljenega pričakovanja, kaj vse lepega se nam bo zgodilo po vstopu v EZ. Dobro smo vedeli, da smo se vključili v zvezo svobodnih narodov in držav – tokrat, za razliko od kakšne prejšnje tvorbe, prostovoljno –, ki ni kakšna “ljubezenska skupnost”, temveč interesna skupnost, ki pa ima skupne temeljne vrednote, načela in pravila igre. Naš pristop sem zato doživel v zgodovinskem pomenu, vendar realistično. Seveda pa tudi z nekaj romantike.

Zver: No, pri meni je bilo kar precej romantike. Prvega maja 2004 smo šli nekateri na ulice. Zbrali smo se pri Prešernovem spomeniku, vihrale so zastave. Veselje ob vstopu je izrazila civilna družba, če se tako izrazim. Vladajoča politika tistega časa /na oblasti je bila vlada Antona Ropa; op. ur./ takrat ni organizirala ničesar podobnega. Saj so bili dogodki, v Gorici in Radgoni na primer, ki jih je organiziral državni protokol, a to je bilo videti preveč etablirano. A kakor koli že: pričakovanja so bila velika že zato, ker se je ljudstvo skoraj plebiscitarno odločilo za EU, kakor nekaj let prej za samostojno slovensko državo. Mnogi, ki smo bili kritični do stranpoti slovenske tranzicije, smo mislili, da se bo normalizacija poslej vendarle odvijala bistveno hitreje kot do vstopa v EU. Res je potem v letih 2004–2008 sledila nekakšna zlata doba za slovensko gospodarstvo in družbo: prvič smo imeli presežek v državnem proračunu, znižali smo davke, gospodarstvu smo dali dovolj kisika, da je zaživelo. Imeli smo lepo gospodarsko rast in vse je kazalo, da bomo kmalu dosegli povprečje EU. Potem pa se je zgodil usodni pok leta 2008 in od takrat naprej je Slovenija padala v globoko krizo, ki se ne kaže samo v materialnih, ekonomskih pokazateljih, temveč tudi na kulturni ravni, v manjšem zaupanju do evropskih ustanov in EU kot take. To je morda še hujša posledica krize od tistih na gospodarskem področju.

Celoten pogovor lahko preberete v aprilski številki mesečnika Slovenski čas, ki izide z naslednjo številko Družine.

Kupi v trgovini

Oče, zgodi se tvoja volja
Molitveniki
1,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh