V srednjem veku se je razvila vsakoletna tradicija blagoslavljanja zelišč na praznik Marijinega vnebovzetja. Blagoslov je sovpadal z obdobjem žetve in je pomenil priložnost, da se ljudje Bogu zahvalijo za vse obilje zemlje, ki so ga deležni.



Običaj se je razvil v germanskih deželah in naj bi predstavljal »jasen primer pristne evangelizacije predkrščanskih obredov in verovanj: človek se mora obrniti na Boga, po čigar besedi je 'zemlja pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti' (1 Mz 1,12), da bi … odpravil škodo, ki jo povzročajo strupene rastline in imel korist od učinkov zdravilnih zelišč«.

Razlog, da so blagoslov zelišč povezovali z blaženo Devico Marijo, je predvsem odlomek iz knjige preroka Izaije, ki nakazuje na Jezusa: »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine« (Iz 11,1).

Prvi del blagoslova opisuje, kako je Bog na zemlji ustvaril mnoge rastline, ki naj bi bile človeku v pomoč in ga ozdravile. Zanimivo je, da se v zadnjem času znova povečuje zanimanje za zelišča in naravna zdravila, ljudje se obračajo na zemljo, ki jo je Bog ustvaril tudi za njihovo zdravje. Ta blagoslov naj bi po Božji milosti okrepil naravno moč zdravilnih zelišč.

V drugem delu blagoslova je molitev, tesno povezana s starodavnim praznikom žetve in željo ljudi, da bi Bog blagoslovil njihov pridelek. V sklepnem delu pa se verniki obračajo na Devico Marijo in jo prosijo pomoči, da bi modro uporabljali sadove zemlje. V luči teženj po »vračanju k naravi« bi to tradicijo lahko znova obudili.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia