Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Vsi imamo željo apostola Tomaža

Ana Rupar
Za vas piše:
Ana Rupar
Objava: 31. 03. 2020 / 13:58
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 01.04.2020 / 10:09
Ustavi predvajanje Nalaganje
Vsi imamo željo apostola Tomaža

Vsi imamo željo apostola Tomaža

Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl o življenju Cerkve v izrednih razmerah.

Foto:  Miloš Vujinović

Zaradi epidemije covid-19 je pred nami obhajanje velike noči, kot je ne pomni nihče, a sporočilo velike noči je, da bo na koncu zmagalo življenje, opogumlja nadškof Alojzij Cvikl. »Praznovanje velike noči nas postavlja pred izbiro, da ob krutosti velikega petka, ko so zmagovale zlo, sovraštvo, zapuščenost, najdemo pot vere v zmago življenja, zmago ljubezni in resnice. Če želimo doživeti veliko noč, jo lahko samo v veri, ljubezni in veselju. Gospod je vstal! Če se to dotakne našega srca, bo to srce zapelo pesem veselja.«

Gospod nadškof, kako sami doživljate izredne razmere v Cerkvi in družbi?

Kot čas preizkušnje, čas, ko je vsak od nas poklican, da pokaže svojo odgovornost do sebe in drugega, da na prvo mesto postavi svoje zdravje in zdravje drugega. Ko se je stvar začela, sem sam pri sebi dejal: »To bo moja postna akcija, da sprejmem te smernice z vso odgovornostjo, da rastem v tem času še v večji odprtosti do bližnjega, da postavim v ospredje ne sebe, kar je tako lastno današnjemu človeku, temveč zdravje drugega in s tem tudi svoje.« Gre za velik premik v mojem odnosu do bližnjega.

Čas preizkušnje je vedno tudi izziv, priložnost. Zadnje čase smo radi govorili: Nimam časa. Ta ritem vsakdanjega življenja nas ubija. Naenkrat ima velika večina čas, razen zdravstvenega osebja, vlade, humanitarnih delavcev, civilne zaščite … A večina ima več časa za najožje, za pogovor. V tem vidim priložnost za notranjo bogatitev, za obogatitev srca in medsebojnih odnosov.

Kako nas preizkušnja osamitve lahko zbliža z Gospodom?

To je čas puščave. Čas, ki v nas želi utrditi držo vere, upanja in solidarnosti. Vera ni vezana samo na zunanje obrede, tradicijo, ampak se mora roditi v mojem srcu. Sam doživljam ta čas preizkušnje kot poglabljanje moje odprtosti Bogu, ki me ne zapušča, nasprotno, prihaja v moje srce, v moje delo, v naše družine, v našo družbo, v naše trpljenje, v naš strah, v našo nemoč. Skozi celotno Sveto pismo se kot rdeča nit vleče motiv zavesti o Božji bližini. Vedno znova se me dotakne to, da so mučenci največji pričevalci Božje bližine.

Tudi škofje ste nam v teh dneh še bliže s prenosi maš, TV- nagovori, prek družbenih omrežij …

Zelo sem vesel možnosti, ki jih imamo, so dar, ki ga lahko izkoristimo v tej situaciji. To je čas, ko so ljudje potrebni besed spodbude, bližine, predvsem pa upanja. Ko sem šel prejšnji teden na sprehod, sem na drugi strani ceste videl gospo in me je prav na glas pozdravila. Dejala je: »Živim sama in sem prav čutila potrebo, da nekoga pozdravim. Samota ubija.« Čutiti nekoga, da ti je blizu, prinese žarek upanja. Zdi se mi, da je kljub izrednim razmeram teh žarkov veliko in že skoraj sije sonce.

Osamitev smo sprejeli za postno akcijo, teže je sprejeti, da bomo tako praznovali tudi veliko noč.

Letošnja velika noč bo precej drugačna. Prikrajšani bomo za osebno navzočnost pri tako lepih in bogatih obredih velikega tedna, prikrajšani bomo za delitev velikonočnega veselja z obiski. To pa ne pomeni, da bodo prazniki šli mimo nas, da se nas ne bodo dotaknili v naših srcih.

Vam zaupam svojo izkušnjo obhajanja velike noči v kasarni, ko sem služil vojaški rok. Zelo sem si želel, da bi dobil dopust in šel domov, a ni bilo mogoče. Moral sem ostati tam. Dobil sem dovoljenje na cvetno nedeljo, da lahko grem v mesto. V cerkvi mi je uspelo dobiti blagoslovljeno vodo za blagoslov velikonočnega žegna. Pa se je zgodilo, da smo na veliko soboto popoldne imeli alarm. Morali smo na dolgo pot. Sredi noči smo se utaborili na neki jasi. Komaj sem dobro zaspal, pa so se oglasili zvonovi, sledila je procesija. Nisem je videl, sem pa slišal petje: »Zapoj veselo, o kristjan!«

Kako rad bi bil del te procesije, pa sem bil tam v šotoru. Lahko vam zaupam, da sem v srcu doživljal veliko veselje, da mi je bilo dano, da sem lahko slišal velikonočno zvonjenje in pesem. Bil sem hvaležen za ta dar. To je bila res duhovno doživeta velika noč. Kaj pa velikonočni zajtrk? Zjutraj so vsakemu razdelili tri kose kruha in tri konzerve. V žepu sem imel blagoslovljeno vodo, s katero sem to blagoslovil in tako sem se lahko pridružil vsem, ki so veselo jedli velikonočni žegen.

Velika noč se me dotakne, ko se dotakne mojega srca. To želim tudi vsakemu od vas, da bi ob poslušanju velikonočnih zvonov in pesmi, čeprav boste vsak v svoji sobi ali stanovanju, ob spremljanju velikonočne maše, notranje doživeli, da je Gospod vstal in živi. Naj to praznovanje poglobi in utrdi vašo vero, da je Kalvarija le postaja na poti do Jezusovega vstajenja na velikonočno jutro!

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Kupi v trgovini

Beseda za na pot
Duhovnost
7,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh