Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Zakaj bi morali vse razumeti?

Za vas piše:
Urša Černivec
Objava: 30. 06. 2017 / 11:04
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:36
Ustavi predvajanje Nalaganje
Zakaj bi morali vse razumeti?

Zakaj bi morali vse razumeti?

Babica in mama Sabina Majcen ter župnik Simon Potnik o verski krizi otrok.

Ali je mogoče otroka vzgajati tako, da nikoli ne bo rekel: »Ne bom več hodil v cerkev!« Ali je verska kriza nekaj naravnega?

Sabina: Z današnjim načinom vzgoje se mi zdi to nemogoče. Sicer pa je zelo odvisno od starosti. Če majhen otrok reče, da ne bi šel k maši, pomeni, da ne bi šel tja, kjer mu ni prijetno, to zame še ni verska kriza.

Simon: Nujno in zdravo se mi zdi, da otrok zna reči »ne« in da to odločitev potem predebatira s starši ter morda v dialogu odkrije, da recimo iti k maši sploh ni tako slaba stvar (nasmeh). Če je otrok zdrav, se bo zagotovo uprl. Otrok s tem malo preverja starše, ali mislijo resno, ali jim je versko življenje zares dragoceno ali ne. Sicer pa … hudo mi je bilo v vojski, kjer smo se naučili: »Ne reci ne, ampak delaj po svoje.« Saj poznate tisto evangeljsko priliko, ko je eden od delavcev dejal: »Ja, Gospod, bom prišel,« a ni šel v vinograd. Drugi pa je rekel ne, a je šel na delo. Ta ne še ni nujno ne. Hudo mi je, ko vidim odraščajoče fante, ki ne znajo reči »ne« nikomur in ničemur; tudi skušnjavi ne.

Sabina, pred pogovorom ste omenili, da je z vami živel nečak, ki vas je zelo izzival s tem, ko ni maral iti k maši, zakramentom … Kako ste se odzvali?

Sabina: Možev nečak je z nami živel od svojega petnajstega leta dalje. Ob njegovem upiranju sem precej razmišljala, saj te izkušnje ob svojih otrocih nisem doživela.

V glavi mi je sprva odzvanjalo, da nič, kar je prisiljeno, ni dobro. Potem pa sem začela razmišljati, v kaj vse otroke »silim«, npr. da jedo solato, da gredo pravi čas k zobozdravniku, da gredo vsak dan v šolo, čeprav bi kakšen dan radi ostali doma, da opravljajo gospodinjska opravila … Ničesar od omenjenega si otroci niso posebno želeli. In sklenila sem – če za vse to »poskrbim«, zakaj ne bi tudi za duhovnost? Danes je mnoge starše strah, da bodo z jasnimi zahtevami in mejami otroka poškodovali za življenje, ob tem pa je premalo zavedanja, kako zelo jih uničuje/poškoduje prekomerna uporaba svetovnega spleta.

Simon: Se strinjam. Srečujem se z mnogimi starši veroučencev, ki nočejo siliti svojih otrok k maši, ker jim maša ni vrednota, ker se jim to ne zdi pomembno. Toda dejstvo je, da jih silijo, da govorijo slovensko, da gredo v šolo, da ostanejo v npr. nogometnem klubu, kjer je potrebno vsak mesec plačati članarino. Problem, ki ga vidim, je v tem, da mladi pri odraslih večkrat opazijo bolj ritualizem, folkloro in nič pristnega. Ne doživljajo, da smo odrasli zares verni, da ljubimo Kristusa. Mladi bi radi bili pristni, iskreni, radi bi dali srce Jezusu; mi pa ne. Spomnite se, kako nas Jezus vabi, naj bomo kakor otroci.

Mi bi plačali Jezusu članarino, da bi bili njegovi, kaj več pa ne. Mi navijamo za nogometno moštvo, ne bi pa šli na igrišče in se tam podili za žogo. Ne, raje bi plačali članarino za omenjeno moštvo in se imeli za nogometaše. Treba je ločiti versko prakso in pristno vero. Otrok bo začutil, ali je način življenja njegovih staršev oziroma občestva povezan s tem, kar starši verjamejo. V tem primeru bo laže šel skozi to obdobje iskanja. Otrok zavzame življenjsko držo, ki jo vidi pri svojih starših.

Sabina: Če otrok vidi, da starši molijo, da Bogu izročajo svoje življenje, je drugače, kot če doživlja, da delajo samo kljukice, da so bila npr. pri maši, spovedi in obhajilu. Včasih kateremu od vnukov rečem: »Glej, tole bova pa Jezusu povedala.« Mama preprosto oddaja prepričanje, ki je v njej. Nama z možem je zelo pomagalo, da sva se, sicer šele pri odraščajočih otrocih, vključila v zakonsko skupino in zaradi nje začela bolj prakticirati duhovno življenje – brati Sveto pismo in tudi iz tega delati za najin odnos.

Tako sva se na duhovno-počitniškem tednu družin zakonskih skupin vprašala: »Kdo pa bo govoril najinim otrokom o Bogu in Bogu o najinih otrocih, če ne midva?« Potem smo začeli tudi doma zvečer malo drugače moliti. Tisti, ki je vodil večerno molitev, je tudi določil, kaj, kdo in koliko bo molil in bral iz Svetega pisma. Nečak, ki je bil takrat najstnik, je včasih rekel: »Bom še nekaj dodal, danes ste pa potrebni.« Včasih je pa začel in tudi kar končal s »Slava Očetu«. Zgodilo se je tudi, da je otroke še naslednji dan spremljalo, kar so prebrali, in so drug drugega na to opominjali.

Iz povedanega sem razbrala, da ste bili dosledni tudi na verskem področju …

Sabina: Ja, čeprav je tudi skupna molitev večkrat izpadla in takrat smo vedeli, da vsakdo zmoli zase (midva pa skupaj).

Simon: Postavite se v vlogo deset- ali dvanajstletnika, ki mora k maši zaradi birme, njegov bratec, ki je bil lani pri birmi, pa doma v nedeljo zjutraj spi, mamica zaliva rožice okrog hiše, oče pere avto in pripravlja žar zaradi napovedanih obiskov … Normalno je, da se bo ta otrok uprl. Če bi otrok zjutraj rad spal, zaradi tega še ni slab kristjan. Tudi otrok staršev, ki redno hodijo k maši in molijo … on bi pač samo rad spal!

Opažam, da so redki starši, ki hodijo k maši skupaj z otroki. Pri večini gre v cerkev samo mama, veliko pa je takih, da gre otrok v cerkev sam.

Pogovarjala se je Urša Černivec.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moj otrok ne hodi v cerkev.

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh