Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Zlatomašnik Ciril Kocbek

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 21. 07. 2020 / 08:44
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 19.06.2021 / 11:01
Ustavi predvajanje Nalaganje

Zlatomašnik Ciril Kocbek

Ciril Kocbek se je rodil v Rodmošcih, župnija Gornja Radgona.
Ciril Kocbek se je rodil v Rodmošcih, župnija Gornja Radgona. Leta 1976 so ga poslali v Zgornjo Kungoto in dobil je še Sveti Križ nad Mariborom (za štiri leta). Od leta 1995 je poleg Zgornje Kungote dobil še župnijo Spodnjo Kungoto.

V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je Ciril Kocbek opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo. Takole je napisal.

V družini smo redno molili

Hvala Bogu in staršem za življenje. Hvala tetiki, sestram, bratoma in vsem ostalim, ki so me in me še spremljajo na moji življenjski poti, da sem to, kar sem po milosti Božji.


Ciril Kocbek

V majhni vasici Rodmošci, od koder izhaja tudi dr. prof. Trstenjak (bil je pridigar na novi in na srebrni maši), sem tudi jaz privekal na svet 10. avgusta 1945. Starša sta povila deset otrok. Dva sta majhna umrla. Otroštvo po vojni ni bilo lahko, bilo pa je lepo, ker smo se imeli radi, pa čeprav v težkih povojnih časih, nas še vseh osem živi. V družini smo redno molili: zjutraj, zvečer, pred in po jedi, ob nedeljah in praznikih smo se redno udeležili maš. Božja roka je bila z nami.

Duhovnik ali mehanik. V življenju sem bil dostikrat oboje.

Treba je bilo v šolo. Štiri leta v Orehovce nato pa v Gornjo Radgono, približno sedem kilometrov oddaljeno. Učil se dosti nisem. Sem si pač zapomnil v šoli.

Po osemletki sem se moral odločiti kam naprej. V meni se je rojevalo: duhovnik ali mehanik. V življenju pa sem bil dostikrat oboje. Tudi poklicni šofer sem. V osmem razredu sem začutil in prosil Boga za duhovniški poklic. Tudi drugi so molili v ta namen, v to sem prepričan.


Zgornja Kungota, cerkev sv. Kunigunde. Foto: Ivo Žajdela

Po pogovoru z župnikom mons. Puncerjem sva napisala prošnjo za sprejem v semenišče. Mojim staršem sta prišla povedat, da sem sprejet, župnik in kaplan. Doma prej niso nič vedeli. Hitro po tem sem dobil vabilo od ravnatelja OŠ, naj se oglasim pri njem, ker ima zame štipendijo za gimnazijo v Murski Soboti. Vpisali bi me brez sprejemnih izpitov.

Mene ne boš imel vedno ob sebi, Ona pa bo vedno s teboj

Pred odhodom v Zadar so mi rekli:

a) župnik: Če ti ni, ostani doma, da ne bi kdaj rekel, da te je kdo silil.
b) mati je vzela Marijin kip in mi rekla: »Mene ne boš imel vedno ob sebi, Ona, Marija, pa bo vedno s teboj, imej jo rad.«
c) oče pred samim odhodom: »Če pomišljaš, ostani doma, nihče ti ne bo nič očital. Če pa greš, pa glej, da iz tebe nekaj bo.«

Pa sem krenil na pot v Zadar.

Končno odločitev sem prepustil Bogu in rekel: »Bog, ti veš, ti odloči.«

Po mojem odhodu so se tudi miličniki zanimali, kam sem šel. Mati jim je enkrat odgovorila: »Ne vem, saj ne vem, kje je Zadar.« Na vprašanje, kaj bo iz mene pa je odgovorila: »Mogoče še bo kdaj hodil z vami.« Od takrat je imela mir. Ko sem bil v četrtem letniku, nam je umrl oče.

V vojski sem bil 18 mesecev v eni od kasarn, za katere se je reklo, da so v njej »popovi, lopovi« ali tisti, ki so bežali čez mejo. Eden od zastavnikov me je celo vprašal, ali grem naprej v bogoslovje. Rekel sem mu, da. On pa mi je odgovoril: »Edino pametno.« Vedno sem si želel biti duhovnik, končno odločitev pa sem vedno prepustil Bogu in rekel: »Bog, ti veš, ti odloči.«

Več v priponki.

Kocbek, Ciril Kocbek, župnik in častni dekan, Gornja sv. Kungota.doc

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh