Kako naj umremo? Kako naj odgovorimo na naše strahove? Božji možje živijo, da bi se za zidovi samostanov pripravili na véliki prehod. Ali so nam lahko v pomoč, da bi razumeli trpljenje, bolezen, bolečino in samoto zadnjih trenutkov?

Nicolas Diat je od Cîteauxa do Lagrassa, od Velike kartuzije do Solesmesa zbral izpovedi menihov o koncu njihovega življenja.

V izjemnih pogovorih v osmih samostanih spoznamo, da si njihova umiranja niso podobna: nekatera so preprosta, srečna, lepa in veličastna, druga pa dolgotrajni ali boleči boji.

Avtor pripoveduje o kalvariji mladega redovnika, ki ga je prizadela huda bolezen, in o kanoniku, ki ga je uničila bitka z levkemijo, oriše potrtega brata, ki si je vzel življenje, opisuje blago in angelsko umiranje puščavnikov. Kakor je vsako življenje edinstveno, nam tudi bolečine menihov niso tuje: vsi jih poznamo.

Nicolas Diat nam odpira vrata samostanov in se s tankočutnim pisanjem dotika vprašanja smrti.

»Liturgija umiranja ne obstaja več«

Menihi: »Človekoljubna smrt je mogoča«