Ostala je reka, svetlo modra, ki še dolgo ni splaknila vseh solza in spominov. Gozdovi še vedno šumijo in pojejo hvalnico vsem, ki so jim dajali zavetje. Ptice gnezdijo in v kraj prinašajo novo življenje.

Mlada mati z odprtimi polkni še vedno čaka nanj in sinku poje uspavanko. Nekoč bo zrastel, a očeta ne bo nazaj.

»In mati mu bo pripovedovala, da je v vsaki solzi en spomin.«

Romana Batič se z očmi pisateljice in srcem pedagoginje rada vrača na rodno Primorsko k pljuskom morja in preletavanju belih galebov.

V svojem življenju je veliko doživela. Ostajajo ji spomini na dom, na domačo knjižnico, ki je po očetovi zaslugi Dornberčane skrivaj napajala z branjem knjig in utrjevala slovensko besedo.

Živo se spominja češnjevih cvetov, pašnikov in trt, ki so nekoč dajali kruh žuljavim rokam številnih družin.

Družinska Božja pot na Sveto Goro nad Solkanom je malemu dekletcu pustila notranji nemir. Oče ji je kasneje doma povedal, da za skalo ob stezi, po kateri so hodili, ni več preluknjanih čelad, strohnjenih vojaških čevljev in upognjenih sabelj, ker so vse te predmete in še druge spoštljivo spravili. Po teh besedah je v srcu našla svoj mir in veliko kasneje v premišljevanju na preteklost povod za to knjigo z naslovom V vsaki solzi en spomin.