Atributi: križ, palma, kelih, vrč, mrtvaška glava, zeljnata glava ali kakšna druga zelenjava, puščavniška oblačila

Sveta Melanija mlajša, dobrodelnica, opatinja

Po zgledu svoje stare matere Melanije starejše in mnogih imenitnih krščanskih žena tedanjega časa je tudi Melanija mlajša želela ostati samska in živeti nekje, kjer bi se lahko popolnoma posvetila Bogu. Med glavnimi pobudniki tega asketskega gibanja v Rimu je bil sv. Hieronim. Cela vrsta deklet, žena in vdov iz visokega plemstva se je, naveličanih razkošja in bogastva ter pod vplivom napačnega in sovražnega odnosa do »grešnega« telesa in napovedovanja skorajšnjega konca sveta, pridružila temu gibanju. Razumljivo je, da je to naletelo na nasprotovanje pri mnogih plemenitih družinah, saj bi to pomenilo njihov konec oz. propad. Podobno so razmišljali tudi Melanijini starši. Trinajstletno so jo prisilili v zakon s prav tako mladoletnim bratrancem Valerijem Pinijanom. Melanija ga je že ob poroki skušala prepričati, da bi živela deviško, pa se Pinijan sprva s tem ni strinjal. Šele po smrti obeh otrok in ko bi Melanija ob drugem porodu skoraj umrla, ji je bil pripravljen obljubiti popolno vzdržnost. Poleg tega ga je Melanija prepričala, da sta se preselila v eno izmed vil blizu Rima in opustila razkošno življenje. Kmalu sta začela tudi odprodajati svoje ogromno premoženje, čemur so se spet postavili po robu ne samo sorodniki, pač pa tudi pripadniki rimskega plemstva. A Melanija se za to ni zmenila. Z družino in nekaterimi somišljeniki se je umaknila na posest ob vzhodni obali Sicilije in tam živela po pravilih, ki jih je sestavil sv. Avguštin. Živeli so preprosto življenje v napol samostanski skupnosti: Melanija s svojo materjo, služabniki in šestdesetimi devicami, Pinijan pa nedaleč od njih s tridesetimi menihi. Oba sta začela ustanavljati samostane, pomagala pa sta tudi pri negi bolnikov, skrbela za begunce in pregnance. Pozneje sta se preselila v Tagasto v severni Afriki, po sedmih letih pa se odpravila v Palestino. Obiskala sta Aleksandrijo, se v Betlehemu srečala s Hieronimom, nato pa se ustalila v Jeruzalemu. Tu sta Melaniji umrla mati in mož, sama pa se je umaknila v celico blizu Oljske gore, kjer je z zadnjimi sredstvi, ki so ji ostala, želela postaviti še en samostan. Na Oljski gori je premišljevala Sveto pismo ter prepisovala rokopise, saj je znala latinsko in grško. Njena zadnja pot je bila pot iz Jeruzalema v Carigrad, kamor je šla, da bi spreobrnila svojega strica Volusiana, ki je bil še pogan. Po vrnitvi v Sveto deželo je tam še sprejela cesarico Evdokijo, preživela božič v Betlehemu, nato pa v Jeruzalemu umrla.

Ime: Izhaja iz grškega pridevnika melas, melanos in pomeni »črn, temen; čemeren, mlačen, žalosten; grozen, strašen«.

Rodila se je leta 383 v Rimu v Italiji,

umrla pa 31. decembra 439 v Jeruzalemu.

Družina: Izhaja iz stare rimske plemiške rodbine Valerijcev. Njen oče je bil senator Valerij Publicola, njena mati Albina pa je bila še poganka, hči visokega poganskega duhovnika iz družine Cejonijcev. Poročila se je z bratrancem Velerijem Pinijanom, rodila dva otroka, ki pa sta kmalu umrla.

Zavetnica: Nima kakšnega posebnega patronata.

Sodobniki: sv. Avguštin, sv. Ciril Aleksandrijski, sv. Hieronim.

Upodobitve: Oblečena je v nunsko ali puščavniško obleko, pogosto moli v votlini. Njeni atributi so: križ, palma, kelih, vrč, mrtvaška glava, zeljnata glava ali kakšna druga zelenjava.

Goduje: 31. decembra.