Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kamniški vrh (1259 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 22. 05. 2008 / 07:16
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Kamniški vrh (1259 m)



Kamniški vrh, ki ga na južnem robu Kamniško-Savinjskih Alp oklepajo doline Korošice, Bistričice in Kamniške Bistrice, spada med tiste vrhove, ki so kljub razmeroma skromni nadmorski višini veliki. Veličino in resnobnost mu dajejo strma pobočja, ki so na severni strani pokrita z gozdom, na južni pa s travo, med katero se v teh dneh skrivajo svišči in mračice. Meja med drevjem in travo teče natančno po vrhu grebena, v katerega je poleg Kamniškega vrha vpeta še sosednja Planjava. Greben z obema vrhovoma in sedlom med njima je od daleč podoben dvogrbemu velblodu. Kdor se prvič odpravlja nanj, naj le malce popazi, da ga ta speča »žival« ne vrže s svojega strmega hrbta.

Pobočja Kamniškega vrha so preprežena s stezami. Tiste, ki se premalo menijo za vrh, se polagoma zaraščajo, bližnjice, ki se hitro vzpenjajo navkreber, pa so čedalje bolj priljubljene. Markirana pot iz doline Bistričice skozi zaselek Slevo se začne kmalu za krajevno tablo z napisom Klemenčevo. Kažipot nas zvabi čez most na makadamsko cesto, ki krene navkreber, se skrije pod krošnje in med valujočo travo zavijuga do prvih hiš. To se zgodi tako hitro, da skorajda spregledamo dolgouhca, ki se sredi dopoldneva pase ob cesti. S hrbtom je obrnjen proti nam, iz morja travnatih bilk pogledujejo le njegova ušesa. A tihožitje ne traja dolgo – ko ga v nosnicah zaščemi naš vonj, v ušesa pa se mu prikrade nenavaden šum, jo jadrno ucvre po bregu navzgor.


V zaselku Slevo zavijemo v levo ter se mimo spomenika in manjšega peskokopa sprehodimo do vznožja pašnika. Ob spremljavi kravjega zvonca krenemo navkreber. Široka pot se v loku povzpne na valovit svet pod strmimi pobočji Planjave, kjer lenobno poležavajo krave in teleta. Zaradi našega prihoda se sploh ne vznemirjajo – še naprej prežvekujejo in uživajo v brezdelju. Drugače je s konjem, ki mu na hrbet pada gosta svetla griva. Ta nemirno zarezgeta in topotaje oddirja stran.

Pašnik sega do drevja in strmega melišča. Tam se navkreber odcepi bližnjica, mi pa kljub temu, da ni videti nobene markacije, rajši prečimo melišče in travnato strmino za njim. Doline so v tem času že v polnem razcvetu, tod pa pomlad še zadržano razkazuje svoje čare. Idilična stezica nas med nizko travo, v kateri so Clusijevi svišči in skuštrane mračice, pripelje do grebena. Na razglednem robu stoji klop in čaka na ljubitelje lepega razgleda. Tudi mi se spogledujemo z njo, kajti kmalu bo šlo zares. Vrh je visoko nad nami in široka gruščnata steza pelje naravnost proti njemu.

Na greben se kmalu povzpne skupina dreves. Kdor se želi izogniti najhujši strmini, mora zaviti v levo na stezico, ki jo priporoča kažipot. Ta je še posebej simpatična, ker na njej skoraj ni zoprnega drobirja, na katerem nam tako rado spodrsne med spustom. Kljub temu je zaradi strmega sveta potrebna previdnost. Steza se pomakne poševno navkreber, zavije okrog ovir ter se naposled povzpne na sedlo med Planjavo in Kamniškim vrhom. Tam so se sredi meseca začele odpirati pogačice. Mimo prinese lastovičarja, visoko na nebu kroži ujeda. S sedla se v nekaj minutah povzpnemo na vrh, ki ga zakrivajo drevesa. Na enega izmed njih je pritrjena kovinska skrinjica z vpisno knjigo: v njej šele vidimo, kako priljubljena je gora, na kateri stojimo.



Kamniški vrh ni le zelo strm, temveč tudi zelo razgleden. Če se premaknemo nekaj korakov proti vzhodu, se pod nami razgrne gričevnat svet ob vznožju Kamniško-Savinjskih Alp. Valovito gričevje prekinjajo travniki in ceste, ki povezujejo vasi in samotne domačije. Proti Ljubljani se razprostira polje, iz katerega se dvigata Rašica in Šmarna gora, v ozadju pa na megličastem obzorju razločimo še Kum in severni del Polhograjskega hribovja. Na vzhodu sta Velika planina in cerkev sv. Primoža, na zahodu vidimo Krvavec. S poti na sosednjo Planjavo, čez katero prispemo na planino Osredek, pa je lep razgled na zasnežene Brano, Planjavo in Ojstrico. Kdo ve – morda si bomo poleti Kamniški vrh ogledali tudi s katere izmed njih.


Nedeljska maša

V župnijski cerkvi sv. Benedikta v Zagorici nad Kamnikom (župnija Stranje) je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Klemenčevo (pri Stahovici)

Višinska razlika: 710 metrov

Dolžina vzpona: 2 uri

Kratek opis poti: Za krajevno tablo z napisom Klemenčevo nas kažipot zvabi čez most. Makadamska cesta nas iz doline Bistričice pripelje do zaselka Slevo, kjer zavijemo v levo mimo spomenika. Za peskokopom se povzpnemo na vrh pašnika, prečimo melišče in strmo pobočje ter po grebenu krenemo proti vrhu. Pozneje zavijemo z njega na stezo, ki nas čez travnate strmali pripelje na sedlo med Kamniškim vrhom in sosednjo Planjavo. Od tod se v nekaj minutah povzpnemo na vrh. Pot je v zgornjem delu zelo strma, zato je potrebna previdnost. Izlet ni primeren za družine z majhnimi otroki in za tiste, ki niso vajeni hoje po planinskih stezah. Potrebna je planinska obutev.

Zemljevid: Kamniško–Savinjske Alpe, 1 : 50.000

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh