Pogled skozi Kristusove oči

Moderna doba se je končala že pred skoraj sto leti. Prehodni čas v novo kulturno-duhovno dobo pa se še kar vleče in je gotovo, kot pravi Pavel Florenskij, najbolj boleč. Zdi se, da del kulture noče zapustiti neke razumske gotovosti, ki mu jo je dajala moderna doba. Tudi del katolištva težko sprejema vstop v neko novo, bolj organsko obdobje. Morda ne bi bilo odveč, če bi se dali bolj voditi Svetemu Duhu in razbirali znamenja časa. Morda Duh govori Cerkvi, naj se osvobodi določenih navad, ki so človeške, sicer podprte z religioznostjo, pa vendar ne sodijo v tisto osrčje, kjer se oživlja naša istovetnost.
Moderna doba nas je prepričala, da vemo in znamo skoraj vse. In če vemo, smo tudi sposobni v skladu s tem našim znanjem voditi dogodke, zgodovino in razvoj kulture in z njo praktično vesoljni razvoj. Ideja, s katero smo zajeli resnico, je s svojo abstraktnostjo počasi udolgočasila človeka. Zato je znanost s svojo učinkovitostjo kaj kmalu zamenjala filozofije. Znanost je bila vezana na industrijo, na tehnologijo in na sposobnost razvoja, ki je bila pogojena s družbeno-politično ureditvijo. Digitalna in virtualna vizija, finančna moč, novi svet komunikacije pa že rišejo tudi novo podobo človeka in družbe; že lahko zaslutimo nove grupacije sil. Kaj je ta virus, s katerim se zdaj borimo, in od kod je prišel, se bo gotovo jasno pokazalo. Dejstvo je, da smo bili popolnoma nepripravljeni na takšno situacijo. Naša kulturna in celo “duhovna” kategorija: mi vemo in znamo, mi obvladamo, je zdaj povsem odpovedala. Samo še nekaj let nazaj si lahko slišal, da praktično ni več omejenosti. Zdaj pa en virus spreminja ekonomijo, znanost in življenjske navade, se pravi zavest o nas samih.
Pogovor med Nikodemom in Kristusom v tretjem poglavju Janezovega evangelija nam pokaže, da gre za dve vrsti vedenja. Nikodem pravi “mi vemo”, Kristus pa mu pojasni, da obstaja vedenje, ki je vezano na eno življenje, in obstaja neko drugo vedenje, ki je vezano na neko drugo življenje. Resnično vedenje gre skozi oči, je izkustveno. A potrebno je biti rojen od zgoraj, da lahko te oči služijo pogledu, ki vidi in spozna. Dokler človek ne doživi, da je ponovno rojen, se pravi potopljen v Življenje, ki ni zajeto v obronke tega stvarstva, mu vse, kar vidi in spoznava, sicer pomaga do neke mere izboljševati svoj položaj v mejah te naše »doline solz«. Ne more pa spreminjati te dolino v novo Kraljestvo, v novo Stvarstvo. Človek torej ne more samega sebe pospremiti s svojim lastnim delom in ustvarjanjem v to, kar naj bi bilo res Novo.
Krst nas je namočil s tem Življenjem, ki prihaja od zgoraj in se uresničuje tukaj. Način, kako se uresničuje, je Kristuspv način in mi smo neločljivi del njegove človeškosti. Zato smo udeleženi pri drami vseh ljudi, kajti ta zgodovina, to dogajanje, je resnična vsebina, ki jo Kristus živi v svoji človeškosti, in ta človeškost je naš vsakdanji kruh. To je čas zavedanja naše pripadnosti. Četudi zaviti v žalovanje, se v naši zraščenosti s Kristusom pomikamo iz ujetosti doline, iz omejenosti samo tostranskega iskanja rešitev, skupaj z vsemi, ki se dajo voditi Ljubezni. In v teh dneh nas presenečajo mnogi ljudje, ki neutrudno ljubijo. Kdor pa ljubi, je v Bogu.