»Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala«. (Lk 24,31)


Velikonočna spoved me je zadela v živo. »Za pokoro zmolite desetko rožnega venca z namenom, da boste laže sprejemali božjo voljo. Bo šlo?« me je sočutno vprašal duhovnik. »Bo,« sem obljubila obema in kar poneslo me je pred božji grob. Med molitvijo sem začutila olajšanje in vdanost Bogu, toda ko sem prišla domov, so se mi spet začela postavljati vprašanja. Kaj je pravzaprav božja volja? Je božja volja, da je zbolela moja prijateljica? Je božja volja, da me je strah vseh sprememb? Ali si Bog želi, da sem, smo preizkušeni? Na moje srce je zopet legla senca in zarja velike noči ni bila tako svetla, kot bi lahko bila. A Bog je poskrbel, da je potrkal na naša vrata človek, ki mi je razjasnil pogled na božjo voljo. Zapomnila sem si, da je božja volja, da se zveličam, da pridem v nebesa in da Bog gleda name že onkraj tega sveta. Na poti do cilja mu s svobodno voljo nenehno postavljam ovire, ko se z...