Če milosti, ki jih prejemamo, ne uporabimo za širjenje Božjega kraljestva, se v nas naseljuje brezdušnost. FOTO: Pexels.


1. Vabiti.

Sveti Duh želi biti gost duše. Vendar se ne vsiljuje. Težko bo vstopil, če bomo menili, da smo sami sebi dovolj, da zmoremo sami in da nam ni do družbe. Prišel bo takrat, ko bo našel odprta vrata – ko bomo priznali luknjo v duši in verovali, da jo Gospod lahko zapolni; ko se bomo zavedali, da nas nič ustvarjenega in tudi nihče ne more do konca osrečiti; ko bomo začutili, da v duhovnem življenju stopicamo na mestu; ko bomo kot skupnost kristjanov, ki želi oznanjati veselo novico, potrebovali njegovih darov ...

Jezus zagotavlja, da prošnjo za Svetega Duha Bog zagotovo usliši: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

2. Pripraviti prostor.

Ko povabimo gosta, poskrbimo za prijetno okolje. Prostore uredimo tako, da je obiskovalcu v njih prijetno in da si bo želel tam čim dlje ostati. Prvi korak je ta, da se zavemo nereda in umazanije v različnih kotičkih življenja. Sveti Duh ne potrebuje naše popolnosti, tega, da bi sami morali vse počistiti – za to bo poskrbel on, ko bomo priznali pomanjkljivosti in se bo v nas vzbudila želja po odpovedi grehu.

»Resnično vam povem: ničesar dobrega ne poznam v sebi in veliko grehov imam,« pravi menih sv. Silvan Atoški, »toda milost Svetega Duha je izbrisala moje grehe in vem, da vsem, ki se bojujejo zoper greh, Gospod da ne samo odpuščanje, ampak tudi milost Svetega Duha, ki razveseli dušo in jo napolni z globokim in prijetnim mirom.«

3. Sprejeti vsakdanje umiranje sebi.

Vsako življenje zaznamujejo težavice in resni problemi, bolečine. Preizkušnje Bog dopušča tudi za to, da bi se odpovedovali samozadostnosti, se učili sočutja in bi se bili pripravljeni darovati. V različnih stiskah, odpovedih in umiranju sebi, ki jih prinaša življenje dan za dnem, se skriva klic po izročanju njegovemu delovanju.

4. Iskati Božjo voljo.

Svetega Duha priteguje srce, ki iskreno išče Očetovo voljo – v malih in velikih stvareh, in ji tudi želi biti poslušno. Namesto da odločitve sprejemamo sami in šele potem prosimo Boga za blagoslov, kar ne bo prineslo pravih sadov, najprej sprašujmo Gospoda.

Ne gre le za razločevanje med dobrim in slabim, ampak med dobrim in boljšim, bolj Božjim. Bolj ko bomo prepustili krmilo in bomo poslušni njegovim navdihom, laže bo Sveti Duh sodeloval z nami; vodil nas bo blago in preprosto, ne da bi to vedno tudi opazili.


»Sveti Duh želi biti gost naše duše.« FOTO: Pexels.

5. Moliti.

Moliti že pomeni prejemati Svetega Duha. Molitev nam pomaga sestopati v lastno notranjost in se obračati k Očetu ter zadihati z dihom Svetega Duha. Ker sami ne vemo, kako bi molili, nam Duh prihaja na pomoč in posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi (Rim 8,27).

V različnih trenutkih dneva ohranjajmo ogenj prižgan; prosimo ga za razsvetljenje in pomoč, pa tudi zahvaljujemo se mu. Slavljenje je oblika molitve, v kateri postajamo odprti za veselje Svetega Duha, ga kličemo in prejemamo njegove darove.

6. Ljubiti.

Sv. Serafim Sarovski, ki je cilj krščanskega življenja videl v »osvojitvi« Svetega Duha, je menil, da so poleg molitve in posta načini »pridobivanja« Duha tudi miloščina ter ljubezen in druga dobra dela v Kristusovem imenu.

Razumljivo, kajti Sveti Duh je Duh ljubezni. Sv. Avguštin je dejal: »Izprašaj svojo notranjost: če je napolnjena z ljubeznijo, imaš Božjega Duha.«

7. Pustiti, da nas uporabi.

Voda, ki ne teče, ampak obstoji, postane neužitna, celo gojišče bakterij. Če milosti, ki jih prejemamo, ne uporabimo za širjenje Božjega kraljestva, oblikovanje občestva in oznanjevanje evangelija, te usahnejo, v nas pa se naseljuje brezdušnost.

In obrnjeno: bolj ko Božje darove predajamo naprej, bolj smo lahko prepričani, da nam bodo podarjeni vedno novi. Raznovrstne milosti, ki nam jih daje Sveti Duh, obrnimo v dobro drugih in pustimo Gospodu, da nas uporabi.


Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Božje okolje (2/2021).