Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Iz arhiva: pogovor z msgr. dr. Jožefom Smejem

Karlo Smodiš
Za vas piše:
Karlo Smodiš
Objava: 22. 11. 2020 / 10:11
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 14 minut
Nazadnje Posodobljeno: 23.11.2020 / 13:03
Ustavi predvajanje Nalaganje
Iz arhiva: pogovor z msgr. dr. Jožefom Smejem

Iz arhiva: pogovor z msgr. dr. Jožefom Smejem

Pokojni škof Jožef Smej – ponosen Prekmurec z mehkim in ponižnim srcem.

Jožef Smej: Vedno pravim, da bolj kot na dar glej na tistega, ki je darovalec. FOTO: Karlo Smodiš



Pokojni msgr. dr. Jožef Smej, starosta med slovenskimi škofi, je lani praznoval 75-letnico mašništva. Ob tej priložnosti se je na prehojeno pot hvaležno in ponižno ozrl tudi v pogovoru za tednik Družina (25/2019), ki smo ga potegnili iz arhiva in ga v nadaljevanju še enkrat objavljamo v celoti.

Romanopisec in zgodovinar, pesnik in pisec kronogramov. Zapisan domačemu Prekmurju, po duši svetovljan z izviri v antičnem svetu. Ko danes kdo stopi v njegovo skromno sobico v Domu starejših občanov Lenart, na delovni mizi takoj opazi knjige za študij in molitev. Še vedno prevaja in ko smo se z njim pogovarjali, se je ravno pripravljal na pridigo zlatomašniku, ki mu je pridigal tudi na novi maši.

Škof Jožef Smej, letos (leta 2019) boste praznovali 75-letnico mašništva. Ko spomini sežejo v mladost, kje se ustavijo, ko pomislite na začetek poti proti temu častitljivemu jubileju?

Po štirih letnikih osnovne šole v Bogojini sem se prijavil na sprejemni izpit, ki je bil potreben za nadaljevanje šolanja na gimnaziji v Murski Soboti. Sprejemni izpit je bil iz znanja slovenščine in matematike. Slovenščina mi je šla, matematika pa ni šla. Seštevanje in množenje še nekako, deljenje pa ne. Trudil sem se, trudil, a do pravilnega rezultata ni prišlo. Prof. Kocjan mi je prizanesel. Napisani račun na tabli je sam izračunal. Rezultat je napisal s kredo. Prste pa si je na mojem hrbtu obrisal. Če takrat tega ne bi storil, danes najverjetneje ne bi praznoval 75-letnice mašništva. Povsod me je spremljala Božja previdnost. Nekaj mojih prijateljev je padlo in so morali še eno leto čakati. Ko sem bil star 18 let, sem že maturiral. Po gimnaziji sem en letnik bogoslovja naredil v Mariboru in štiri v Sombotelu. Skupaj s tremi Prekmurci in dvema Madžaroma smo bili posvečeni na praznik Brezmadežne 8. decembra 1944.


FOTO: Tatjana Splichal


Iz pogovora in tudi pridig je mogoče zaznati vašo ljubezen do Svetega pisma. Božja beseda vas navdušuje, pravite, še danes. Kateri odlomki so vam najbolj pri srcu?

Težko se je odločiti. Vse je Božja beseda. Sploh se velikokrat ne zavedamo, kaj v resnici beremo. Božjo besedo. Če se ozrem na Staro zavezo, je zame eden najlepših stavkov tisti, ki pravi: »Kaj se, Izraelec, bojiš Boga? Ali more mati zapustiti svojega dojenčka in se ga ne usmiliti. Imam te zapisanega na dlani.« Kako lep stavek iz Stare zaveze. Koliko upanja in gotovo­sti nam da. Bog nas ima zapisane v svojem srcu. Kako čudovito. Že takrat se je Bog razodel kot Oče. Ne kot nekaj neizmerno večjega od nas, ampak kot ljubeči Oče.

V Novi zavezi to ljubezen izkaže na največji način. »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubi, ampak ima večno življenje.« Kako velika obljuba.

Ali Pavlova pisma z navodili, kako naj živimo. V Prvem pismu Korinčanom pravi: Če bi vse angelske in človeške jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In potem nadaljuje: ljubezen je potrpežljiva itd.

Poglejte, celo svetni literarni kritiki in strokovnjaki priznavajo, da ni nič lepšega napisanega kakor Visoka pesem. To je res čudovito in navdihujoče.

Sveto pismo je res neizmerna zakladnica navodil za človeka. Zato sem ga vedno rad prebiral in se po svojih najboljših močeh trudil izpolnjevati Božjo voljo. Bog nam v Svetem pismu pokaže tudi, kako globoko lahko človek pade, če zanemarja milost Božjo. Da je milost Božja za zveličanje potrebna, je ena izmed šestih resnic. Da je Bog pravičen sodnik, da se je Sin učlovečil, da so tri Božje osebe … Na to mnogi po osnovnošolskem verouku kar pozabijo. Milost je za zveličanje potrebna. Ne gre drugače. O tem nam pripoveduje Sveto pismo od začetka do konca.

Če se vrneva k duhovništvu. Kako in kdaj ste začutili klic v duhovništvo?

Moram reči, da sem to čutil že kot deček, ko sem gledal župnika Ivana Bašo pri oltarju. Kakor hitro sem znal brati, sem imel molitvenik sv. Jožefa. V njem je bila opisana simbolična razlaga maše. Na primer, ko si mašnik umiva roke, je tam bilo zapisano, da to spominja na umivanje rok Pilata … Pri maši sem to bral in je maša hitro minila, pa še razumel sem, kaj se dogaja. Z bratom sva se doma velikokrat »igrala« mašo. On je bil organist, jaz mašnik, ali obrnjeno.


Med železno mašo. FOTO: Jože Potrpin


Tudi doma je bilo tako ozračje. Nikoli nisem slišal, da bi oče kaj govoril čez kakega duhovnika. Spominjam se, da je nekega dne prišel nekdo na obisk in je začel govoriti čez nekega duhovnika. Oče mu je takoj pokazal, naj bo tiho pred otroki. To je tista kmečka pamet. Vlita milost. Tega se pravzaprav ne da razložiti, da sem po Božji previdnosti rasel v verski družini, kjer ni bilo govora, ali bom šel k maši ali ne. Teta Magdalena je bila v pomoč na župnišču kot perica in mi je bila velik zgled. Večkrat sem jo videl, kako je v potoku v zimi v ledeni mrzli vodi prala perilo brez pritoževanja.

Župnišče je bilo v času župnikovanja Ivana Baše stičišče mladih in intelektualcev. Dijaki so bili veliko časa tam. Pokojni župnik Gutman je pripovedoval, kako so ob toplih krapcih premlevali duhovne teme. Kako danes manjka tega. Tudi znanja o etnologiji.

Ali ste se že v gimnaziji odločili za duhovništvo?

(Škof Smej se je zamislil) Napuh ... Na koncu gimnazije smo morali zapisati, kaj bomo študirali, in sem napisal filozofijo. Potem sem šel na medicino. Po Božji previdnosti se je vse ustavilo zaradi bližajoče se druge svetovne vojne. Na Poljskem je že bila vojna, Jugoslavija pa je še čakala, kaj se bo zgodilo. Takrat je prišel v Ljubljano bratranec Ivan Pucko. Bolj v šali kot zares sem mu dejal, da če že moram umreti med vojno, raje umrem kot duhovnik. Na univerzi sem se izpisal in šel z njim v Maribor. Prav takrat je bil rektor univerze Matija Slavič, ki je odigral pomembno vlogo pri priključitvi Prekmurja k matični domovini leta 1919. Z enomesečno zamudo sem bil sprejet v bogoslovje in na nedeljo Kristusa Kralja sem bil prvič v talarju navzoč pri maši. Spominjam se, da so na koru peli latinsko, kanoniki pa so brali brevir.

1. aprila 1941, nekaj dni pred napadom na Jugoslavijo, nam je ravnatelj Alojzij Osterc dejal, da ne more več odgovarjati za nas in naj gremo vsak na svoj dom. Vojna je bila pred vrati. Prekmurci smo tako šli domov. V nedeljo, 6. aprila, se je streljanje slišalo od Cankove do Bogojine. Okrožni glavar Murske Sobote Bratina je bil zelo veren in so ga izgnali v Sombotel. Kot bogoslovci smo se z njim veliko pogovarjali, namreč po začetku vojne smo prekmurski bogoslovci nadaljevali šolanje v Sombotelu. Tam smo se prepirali z madžarskimi kolegi, ali smo Vendi ali Slovenci. No, eden od profesorjev nam je pa le dal prav in rekel, da smo Slovenci.

Moj birmaski zavetnik, pri birmi smo takrat dobili še eno ime, je bil sv. Norbert, ki je deloval med Lužiškimi Srbi (Vendi). Bratu pa je bil birmanski boter dr. Franc Bajlec, ki se je leta 1944 z družino odselil v Argentino. Tako smo sedaj po njem v sorodstvu s papežem. Papeževa nečakinja Ines me je tudi obiskala v domu (Dom starejših občanov Lenart). Tako sem nehote prišel v sorodstvo s papežem Frančiškom. Po drugi strani pa sem v sorodstvu s prvim slovenski kardinalom Jakobom Missio.


FOTO: Tatjana Splichal


Kakšno lestvico vrednot ste si postavili? Kaj vas je vodilo v življenju?

Akademik Alojz Vratuša je bil skupaj z nami v Martinišču v Murski Soboti. On je bil četrti letnik, jaz prvi. Bil je celo predsednik Marijine kongregacije. Bil je izjemno marljiv. Pri učnih urah je eno do dve uri nepremično bral in študiral. Zelo natančen je bil. Ko nisem več stanoval v Martinišču, za nas je bilo zelo drago, mi je še danes ostal pred očmi dogodek. Ponoči je svetila obcestna svetilka in Vratuša je študiral ob njeni svetlobi.

Ravnatelj Martinišča je bil Tomaž Kelec in Vratuša nam je dal vsem za vzor. Ko je Vratuša maturiral, je bil pri jezuitih na duhovnih vajah in se ni odločil za duhovništvo, ampak za slavistiko. Potem pa ga je zanesla partizanščina. Nekoč, ko so ga vprašali, kaj bi rekel mladim, naj si vzamejo za življenjsko navodilo, je odgovoril: »Česar nočeš, da bi drugi tebi storil, ti nikoli drugemu ne stori.« Iz Svetega pisma. Tudi sam bi to ponovil in dodal: delaj dobra dela. V vsakem človeku poskusi najti in videti nekaj dobrega.

Ali ste se kdaj srečali s temo vere, ko niste čutili Božje tolažbe, ko ste se srečali z »odsotnostjo« Boga?

Tudi Cvetka Deteta Jezusa je mesece pred smrtjo imela strašne skušnjave, kaj če ni po smrti ničesar. Poglej, Bog skuša tako. A na koncu da milost. Blaise Pascal je imel izpisano veroizpoved in jo je nosil v žepu pri srcu. Tudi njega je mučil dvom, kaj pa če nič ni po smrti. Dvom je najverjetneje v vsakem človeku. Ker stalno premišljujem in molim, me ta skušnjava skoraj ne napada. Ves dan sem v Božjih rečeh. Berem Sveto pismo, prevajam, študiram teološke knjige, berem Sveto pismo Nove zaveze v grščini in latinščini, molim …

V sklepnicah beremo: »Čujte, bodite trezni, vaš nasprotnik hudič hodi okrog kot rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« V času prvih kristjanov se je to dobesedno uresničilo. Izstradali so leve in jim potem v areno vrgli kristjane, da so jih požrli. Ko to berem, se sprašujem, ali bi bil tudi sam tak junak. Ali ne bi Jezusa morda celo zatajil. Rešujem se tako, kot pravi sv. Avguštin: »Daj, Gospod, kar zahtevaš, kar prosiš, potem pa zahtevaj, karkoli hočeš.«


Ob škofovskem posvečenju 23. maja 1983; levo prelat Janko Krištof. FOTO: arhiv Družine


Ena takih zahtev je prišla tudi z vprašanjem, ali bi bili pripravljeni sprejeti škofovsko službo. Kako ste sprejeli to veliko poslanstvo?

Nekega poletnega dne popoldne, ko ni obiskov, sva s škofom Francem Krambergerjem sedela v pisarni in se pogovarjala. Pa mi je škof Kramberger rekel: »Ali ne bi ti hotel biti moj pomožni škof?« Odgovoril sem mu: »Jaz tega nisem vreden.« Pa mi je odgovoril: »Tudi jaz nisem vreden, da sem škof.« In potem je žreb padel name med drugimi kandidati. Ko je bil takratni nuncij v zdravilišču v Sloveniji, me je poklical k sebi in mi dejal, da sem izvoljen za pomožnega škofa. Ker sem že takrat imel dovoljenje iz Vatikana, da lahko birmujem, mi je dejal, da tako kaj dosti več dela ne bom imel kot do sedaj.

Velikokrat sanjam. Kot sv. Jožef. Kar sanjam, se zjutraj tudi zgodi. Pred birmami sem sanjal, da je bilo napisano v Sporočilih škofij, da bom birmoval kot kanonik z dovoljenjem Vatikana v eni izmed župnij. Župnik je malce s strahom prišel k meni in dejal, da v Sporočilih piše, da bom birmoval, a bi verniki raje imeli škofa. Tako se je tudi zgodilo.

Kot škof ste se srečevali tudi s papeži. Kakšen utrinek, ki vam je ostal v spominu …

S papeži sem se pogovarjal v latinščini. Papežu Benediktu XVI. sem v latinščini dejal, da sem prebral njegovo knjigo Deus Caritas est, kjer je citiral Vergila: Amor omnia vincit (Ljubezen vse premaga). Točno sem mu citiral. Kako je bil vesel. Ko smo se poslavljali, smo stali v vrsti, ko je prišel do mene, je rekel: »Latine, latine.«


Z upokojenima nadškofoma Francem Krambergerjem in Antonom Stresom. FOTO: arhiv Družine


Napisali ste tri romane, več pesmi, zgodovinskih knjig, redno prevajate, začeli pa ste tudi izdajati Stopinje. Od kod želja po pisanju?

Spominjam se, da nam je profesor moralke nekoč dejal, da je znani mislec zapisal: O, da le ne bi pisal. Tudi sam včasih mislim, kako bom odgovarjal za vse, kar bo ostalo zapisanega. Najprej sem napisal roman Po sledovih zlatega peresa o Miklošu Küzmiču. Je prvi katoliški prekmurski pisatelj. Roman Psalmi vaškega župnika je posvečen duhovniku Ivanu Baši. Ivanocyjeva skrivnost pa rodoljubu Ivanocyju. Od prevodov iz madžarščine naj omenim Atila, bič božji in Božji sužnji.

V Prekmurju so evangeličani imeli svoj koledar. V njem so pisali tudi o verskih stvareh. Mi pa smo imeli samo Mohorjeve knjige. Verniki so večkrat izrazili željo, da bi imeli v pokrajini ob Muri nekaj podobnega, kot je bil včasih Marijin list ali Kaledar Srca Jezušovega. Ko sem bil poklican za kanonika v Maribor, sem imel domotožje po domačem Prekmurju. P. Pavel Berden mi je takrat dejal: »Kaj boš s to nostalgijo. Delaj, beri, piši … Kaj če bi midva začela izdajati koledar?« Izbral sem ime Stopinje, ki so začele izhajati leta 1972. Nisva pa hotela ljudi odvrniti od Mohorjevih knjig, kar nama je tudi uspelo.

Kaj vam pomeni duhovništvo?

Zame je duhovništvo velika skrivnost. Je velika milost. Jezus Kristus je prihajal iz Judovega rodu. Duhovniki pa so prihajali iz Levijevega rodu. To pomeni, da je duhovnik po Melkizedekovem redu. O njem je bilo rečeno, da se ni rodil in ne umrl in je Najvišjemu daroval kruh in vino. S tem hočem povedati, da je duhovnik deležen Kristusovega duhovništva. S tem je namestnik Jezusa Kristusa, ima veliko odgovornost in poslanstvo.

Vso večnost se bo poznalo neizbrisno znamenje, kdo je bil krščen, birman in je prejel sveti red. Lahko je večji svetnik kakšen laik, in lahko je duhovnik nevreden. Nič ni dano samo po sebi. A lahko pomisliš, še v peklu se bo poznalo, kdo je bil krščen, birman in duhovnik. Večkrat premišljujem strahotno možnost pogubljenja, čeprav nekateri ne verjamejo v to možnost. Strahotno bi bilo, če bi bil pogubljen, ker se bo videlo to znamenje.

Kot duhovnik se večkrat spomnim stavka iz Hoje za Kristusom, ki pravi: Kaj pomaga tebi učeno razpravljati o Sveti Trojici, če pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati Sveti Trojici.


S kardinalom Francem Rodetom in škofov Petrom Štumpfom. FOTO: Jože Pavlič


Enkrat sva se pogovarjala s kardinalom Königom. Osamljen je sedel in sem šel k njemu. Bil je star že blizu sto let in sem ga vprašal za recept za kleno starost. »Na to lahko odgovorim samo, da je to Božji dar,« mi je dejal.

Spominjam se, da sva se z voznikom peljala na pogreb kardinala Stepinca v Zagreb. Nekje v Varaždinu sva imela prometno nesrečo. Voznik je umrl. Sam pa sem bil hudo ranjen. Zdravniki so me rešili. Zato vedno pravim: bolj kot na dar glej na tistega, ki je darovalec.

Na Darovalca se najverjetneje veliko obračate v molitvi. Kako ohranjate pristen stik s Presežnim?

Zdaj imam več časa. Sicer še vedno nimam časa, da bi bral kakšno leposlovno literaturo. Res pa je, da te romani prestavijo iz te realnosti v neki drug svet. Ali je greh, da bežiš od realnosti, se včasih sprašujem.

Rad pa povem, da je rožni venec skrivnost. Še danes v prekmurščini molijo rožni venec. Zato so tako dolgo vztrajali, kljub raznim poskusom asimilacije. Tudi mama je z nami molila v prekmurščini. V tem sakralnem jeziku. Ko sem bil v Martinišču, sem zvečer molil v prekmurščini. To je srčika osebne in občestvene vere. Poznam družino, kjer so vsak dan molili rožni venec, in iz te družine 
je izšlo pet duhovnikov.

Kot dijak sem nekega dne začel moliti knjižno. Tista molitev rožnega venca je name vplivala tako blagodejno, da sem v trenutku vedel, da bom duhovnik. Kako se Bog posluži različnih stvari!

Kako pa molite danes? V knjižni slovenščini ali prekmurščini?

V latinščini. Skupaj molimo s stanovalci doma v slovenščini. Kar morda ne zmolim skupaj z njimi, zmolim sam v sobi v latinščini. Za vse, ki so potrebni pomoči in Božjega varstva.

Kupi v trgovini

Vstopi v sveto pismo
Sveto pismo
27,50€
Nalaganje
Nazaj na vrh