Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Klavzura in karantena

Za vas piše:
Jakob Piletič
Objava: 09. 12. 2020 / 10:22
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 09.12.2020 / 10:47
Ustavi predvajanje Nalaganje
Klavzura in karantena

Klavzura in karantena

Preizkušnja epidemije in karantene je klic k pokori in spreobrnjenju vsakega od nas.

Virus v srca, če so vsa Gospodova, ne more priti. FOTO: Tatjana Splichal



Epidemija je prizadela ali vsaj vplivala na vse in na vsakogar od nas. Izolacija in karantena sta lahko v današnjem hitrem tempu življenja marsikomu v velik izziv. Toda ne vsem. Bi upali pomisliti, da si nekdo zaradi Kristusa prostovoljno in v vsej svobodi izvoli »karanteno« kot način svojega življenja? »Večno karanteno,« ki je mnogo več, posvečeni prostor in klavzura? Četudi si je morda to težje predstavljati, pa je vendarle tako. Samota, odmaknjenost od sveta in tihota so bili za kristjane in zlasti menihe od prvih časov locus amoenus, ljubeznivi kraj, kjer so mogli iskati in zreti Božje obličje. Tudi danes nekateri možje in žene izberejo puščavo, pa tudi njeno različico – klavzuro, ki je »ujetništvo ljubezni v brezmejni svobodi v Bogu,« tako klarisa s. M. Katarina, kot življenjsko vodilo na poti hoje za Kristusom.

Kot nam je zaupala s. Mirjam, priorica karmela v Mirni Peči, čas karantene zanje »ni dosti drugačen, kot je običajno življenje v klavzuri. Prinese le še več zunanjega miru, ker je manj obiskov.« Kot pravi opatinja s. M. Katarina, je preizkušnja epidemije in karantene »vnebovpijoči klic k večji ponotranjenosti, poglobljeni in pomnoženi molitvi za sveto Cerkev in vse človeštvo. Je klic k pokori in spreobrnjenju vsakega od nas.« H Gospodovim nogam prinašajo stiske vsega sveta, zlasti vseh, ki so zboleli, ki žalujejo za svojimi sorodniki. Sestre s svojo pomnoženo molitvijo ostajajo pred Gospodom v imenu mnogih tudi v času preizkušnje in epidemije, ne glede na vse.

Kakor Kristus podarja klavzuro tem, ki so poklicani, da bi se ga še tesneje oklenili, tako tudi nam prav v času karantene Gospod podarja še eno priložnost, da bi se mogli v molitvi umiriti v njem in da bi to zunanjo ujetost v tihoti svoje notranjosti znali spreminjati v klavzuro svojih src in še bolj zahrepeneli po Bogu. Virus v srca, če so vsa Gospodova, namreč ne more priti. Bati pa se nam je treba še bolj kot virusa, »ki more umoriti telo,« tistega virusa, ki more »pogubiti dušo in telo.« (Mt 10,28)

*Avtor prispevka je diakon Jakob Piletič.*

Kupi v trgovini

Molitev na pet prstov
Molitveniki
2,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh