V trenutkih obupa me dvigne misel, da lahko za versko vzgojo največ naredim, če uspemo vztrajati v ljubezni. FOTO: Urška Bernik



Priznam. Besedna zveza verska vzgoja me malce plaši.

Če nekdo reče vzgoja, pomislim na vzgojo psov ali vzgojo rastlin. Rastlino obrezuješ, gnojiš in zalivaš po navodilih. Psa treniraš z nagradami, da ob ukazu naredi, kar je treba. Pri otrocih pa se recepti ne obnesejo. (Vsaj pri naših ne.) Potrebno je ogromno potrpežljivosti, odločnosti, doslednosti, usklajenosti, včasih pa tudi zvitosti, da ti otrok sledi. A včasih še to odpove.

Otroci so si različni, okoliščine vsakič drugačne, starši razpoloženi tako ali drugače ... Zato preprost vzgojni recept ni vedno rešitev.

Pri verski vzgoji so stvari še bolj zapletene, ker vera ni skupek pravil lepega (ali vsaj sprejemljivega) vedenja. Izpolnjevanje pravil in zapovedi še ni vera. Vera je odnos z Bogom in v Bogu z drugimi. Verjamem, da je Bog ljubezen, zato se mi vsakič, ko se med družinsko molitvijo skregamo, zdi, da nismo ničesar naredili – za versko vzgojo namreč. V takih trenutkih obupa me dvigne misel, da lahko za versko vzgojo največ naredim, če uspemo vztrajati v ljubezni. Ne da drug drugega obtožujemo, kakšen da je, ampak da drug drugega spodbujamo k temu, da se opraviči, da odpusti, da se spomnimo, da smo družina, da se imamo radi.

Priznam. Postni čas s padci pod križem mi je blizu. In zelo sem vesela, da ima srečen konec.
_ _ _

*Prispevek je uvodnik v Naši družini (9/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: Strah in Bog

Komentar: Župnija kot dom

Komentar: Živeti za večnost

Komentar: Na mladih svet stoji