Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nagovori škofov ob začetku adventa

Objava: 30. 11. 2020 / 15:13
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 01.12.2020 / 13:22
Ustavi predvajanje Nalaganje
Nagovori škofov ob začetku adventa

Nagovori škofov ob začetku adventa

»Gospod je prišel v našo sredo in nas ne bo več zapustil, čeprav se nam kdaj zdi, da ga ni z nami.«

Množica luči nas lahko preslepi z utvaro, da smo že na cilju. FOTO: Tatjana Splichal



Ob začetku novega cerkvenega leta, ki ga je včeraj odprla prva adventna nedelja, so slovenski škofje nagovorili vernike in jih povabili k čuječnosti in k resni pripravi na Jezusov prihod. V nadaljevanju objavljamo nagovore ljubljanskega in mariborskega nadškofa, msgr. Stanislava Zoreta in msgr. Alojzija Cvikla, upokojenega mariborskega nadškofa msgr. dr. Marjana Turnška, murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa in ljubljanskega pomožnega škofa msgr. dr. Antona Jamnika.


Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal


Stanislav Zore: Čas, ki je podarjen, da ostraniš vse ovire, ki preprečujejo tvoje srečanje z Bogom

Na adventnem vencu smo prižgali prvo svečko. Komu pa bo svetila pri vas doma? Jo boste ob večerih prižgali, da bi vas zbrala vsakega posebej v njegovem iskanju Božje bližine; pa tudi, da bi vas zbrala kot zakonce v poglobljenem medsebojnem odnosu; da bi vas zbrala kot starše in otroke; da bi vas zbrala kot družine; da bi v njeni luči srca postajala vedno bolj svetla in topla; da bi potem tudi razdalje med vami postajale vedno manjše, da bi izginjale; in vas bo na koncu, za božič, obiskal Jezus in mu bo pri vas svetlo, toplo, ker boste postali eno. Ker vas bo čas ob adventnem vencu povezal, združil, da boste v resnici postali družina.

Zagorela je prva sveča, ne še vse štiri. S svojo lučjo nas želi opomniti, da smo na začetku poti, na začetku adventa, ne še na njegovem koncu. Čeprav so naša mesta že razsvetljena in nas bo ta razsvetljenost navduševala, bodimo pozorni, da nas ne bo zaslepila. Plamen prve sveče nam bo samo blago osvetlil pot in nas nanjo povabil, ne bo pa nas zaslepil. Množica luči pa neha biti povabilo, množica luči nas zaslepi. Pozabimo, da smo na poti, da moramo prehoditi pot do Jezusovega rojstva. Množica luči nas lahko preslepi z utvaro, da smo že na cilju. Ne. Prižigamo prvi plamen, hvaležno in polni pričakovanja.

Ali pričakujete Jezusov prihod? Ali pričakujete njegovo rojstvo? Namenoma nisem vprašal: ali pričakujete božič? Božič namreč pričakujemo vsi. Mirno rečem, da ga pričakujejo tudi tisti, ki pravijo, da so neverni. Tudi ti pričakujejo dneve, v katerih srce drugače utripa in so odnosi drugače topli. Božič pričakujejo kot družinski praznik.

Kdo pri vas kliče Božje ime? Ne da ga izgovarja mimogrede, navajeno, ampak iz srca, iz strahotne potrebe po Bogu, ki edini more pomagati. Tako kakor covidni bolnik hlasta za zrakom. Če pa ni nikogar, ki bi klical Božje ime ali odpiral vrata, pred katerimi stoji Jezus in čaka, da bo kdo slišal in odprl, Bog ostaja čisto blizu, ampak vmes so vrata, ki jih nihče ne odpre.

Naj nam plamen prve adventne sreče osvetli ta vrata. Ne vem, dragi kristjan, kaj je v tvojem življenju ovira, ki te ločuje od srečanja z Jezusom. Rad pa bi, da bi advent sprejel kot čas, ki je podarjen, da ostraniš vse ovire, ki preprečujejo tvoje srečanje z Bogom. Blagor služabniku, ki odpre, ko pride gospodar in potrka.


Alojzij Cvikl. FOTO: Tatjana Splichal


Alojzij Cvikl: Iz našega življenja je treba odpraviti mlačnost, hladnost in ravnodušnost

Danes smo vsi zaznamovali s trahom, ki ga povzroča koronavirus. To je bolezen, ki nas zaznamuje na vsakem koraku in morda samo čakamo, kdaj se bo dotaknila tudi nas. A je še ena bolezen, ki zbuja strah in pred katero ni nihče od nas imun. To je navajenost in naveličanost. Iz lastne izkušnje vemo, kako hitro pademo v rutino, v navade. To se nam lahko zgodi tudi v duhovnem življenju. Iz navade hodimo k sv. maši, ohranjamo običaje. Molitev nam postaja ponavljanje obrazcev. A v vsem tem morda ni več srca in kaj kmalu se nam lahko zgodi, da v tem ne bomo več videli pravega smisla.

Kako ozdraviti to bolezen? Potrebujemo, da nas nekdo prebudi. In to je adventni čas, pričakovanje Nekoga, ki je že sredi med nami in trka na vrata naših src. Adventni čas želi uglasiti naša ušesa, da bomo slišali njegove korake in njegovo trkanje in bomo pripravljeni, da mu odpremo, ga sprejmemo in se skupaj z njim podamo na pot. Gospod je že med nami, toda tega se komaj zavedamo in smo okorni v prepoznavanju njegovega vstopanja v naše življenje.

Včasih se celo bojimo, da bi mu dali več prostora v našem življenju, kajti potem se mora naše življenje spremeniti. Postalo naj bi odgovarjanje na Božjo ljubezen, kar se odraža v tem, da Boga postavim na prvo mesto. S tem se takoj spremeni tudi moj odnos do ljudi okoli mene.

Sporočilo adventnega časa je, da je Bog v vsakem trenutku na poti k človeku. Nevarnost za nas je, da njegovega vstopanja ne opazimo. Da se to ne bi zgodilo, je treba iz našega življenja odpraviti mlačnost, hladnost in ravnodušnost. Advent nas želi rešiti ujetosti iz kletke naveličanosti in utrujenosti in v naše življenje prinesti nekaj novega, kar za nas pomeni poživitev.

Če smo zagledani samo v ta svet in se pustimo voditi logiki tega sveta, potem iščemo srečo in smisel v stvareh, ki danes so, jutri pa jih več ni. Drugače pa je, če iščemo, kako biti vedno bolj povezani s Kristusom, takrat postaja on naša pot, potem smo otroci luči. Naj bo letošnji adventni čas tisti čas, ko bomo več prostora dali Gospodu, ki velikokrat vstopa v naše življenje tiho, nepričakovano, zato nas vabi, naj bodo vrata našega srca vedno odprta.


Marjan Turnšek. FOTO: Tatjana Splichal


Marjan Turnšek: Čuječnost pomeni tudi v korona-časih videti v naši sredi Božja znamenja

Ves svet ugotavlja, da preživljamo težko obdobje, ko nas novi koronavirus še obvladuje, ne mi njega. Več je trpljenja, smrti in živeti moramo z omejitvami svobode. Prisiljeni smo spremeniti običajni način življenja. Celo sveti maši se moramo kdaj odpovedati; kaj šele priljubljenim zabavam ... In tej »noči« kar ni videti konca. To je nevaren čas, ko lahko upanje izginja: najprej godrnjanje in kričanje, nato jeza, počasi pa vdanost in obup.

Kaj mi je storiti? Kaj pomeni evangeljski »čujte«? Ob množičnem medijskem pritoževanju mi je misel pohitela v preteklost: v spominu so mi vstali mučenci, ki so doživljali vse drugačne noči, mnogo temnejše, kot so te naše. Mislim na slovenske mučence med in po drugi svetovni vojni. Ali tolike slovenske redovnice, ki so jih razgnali in razpustili. Nekoč sem prebiral o neki skupnosti albanskih redovnic: diktator Enver Hodža je Albanijo razglasil za ateistično državo in ko so sestre videle, da ne bodo več mogle delovati, so poslale domov vsa dekleta, ki so se pripravljala na vstop v redovno življenje. Po padcu režima 1991 pa presenečenje: sestre so uspele zbrati članice, ki so jih poslale domov – ves ta čas so ostale zveste, čuječe, v pričakovanju, da bo noč prešla. Izmed tistih deklet je bilo 28 še živih in lahko so izpovedale redovne zaobljube. Ob tem sem dojel, o kakšni čuječnosti govori evangelij. Vse so bile ves čas čuječe v prepričanju, da se bo Gospodar vrnil. Bile pa so podprte z mučeniško krvjo mučencev, med njimi Marije Tuci, ene od njih, ki so jo ujeli, mučili in ubili na brutalen način.

Marsikdo doživlja, da je ostal sam, da Boga ni blizu. Morda pa je Gospod tudi nam zaupal kakšno nalogo v tej temi. Če jo bom odkril, mi bo pomagala odkriti smisel življenju tudi v tem temnem času. Kakšno nalogo mi je Gospod zaupal, predno je odšel? Vratar je dobil še posebno nalogo: drugim naj bi pomagal ostati čuječi. Sprašujem se, kaj to zame pomeni v tem trenutku.

Kdo ve, ali so se mlade albanske redovnice v vseh tistih dolgih letih spraševale, zakaj Gospod dopušča takšne strahote; a preizkušnja jih je prečistila v njihovem namenu. Čas preizkušenj je dragocen tudi zato, ker takrat pride na plano, kar nosimo v srcu. Predvsem takrat izstopi podoba Boga, ki jo nosimo v sebi. Morda se tudi danes sprašujemo, zakaj Gospod ne odgovori na naše molitve. V takšnih trenutkih je primerno ohranjati živ spomin na »Gospodarja doma«: kaj vse smo že prejeli od njega; s katerimi besedami nas je krepil, kaj vse smo že doživeli z njim …

V tem vidim aktualnost letošnjega adventa: »advent« pomeni tistega, ki je že prišel k nam in vedno znova prihaja! Gospod je prišel v našo sredo in nas ne bo nikoli več zapustil, čeprav se nam kdaj zdi, da ga ni z nami. Čuječnost pomeni tudi v teh korona-časih videti v naši sredi Božja znamenja, ki sporočajo, da je in da ostane med nami vse dni do konca sveta! In jih kazati drugim, ki morda obupujejo.


Peter Štumpf. FOTO: Tatjana Splichal


Peter Štumpf: Marija nam pomaga ohraniti vero, da bomo ostali budni pri hoji do cilja v nebesih

Advent pomeni prihod Boga med nas. Bog nam nadvse ljubeznivo ponuja svojo prisotnost. Rad bi od nas pregnal strahove. Rad bi nam privzdignil glavo, ki je klonila pod težo skrbi in bremen. V temi brezupa in nesmisla bi nam rad prižgal svetlobo upanja. Advent je namreč zelo skrivnosten čas, poln pričakovanja, hrepenenja, včasih pa tudi strahu in negotovosti. Dan se krajša, tema in noč kraljujeta in včasih se zdi, da celo grozita s svojo močjo nad ljudmi. Mnogi se bojijo, ker v srcu čutijo strah, ki se skrito plazi po srcu – včasih tako močno, da se zdi vse brezupno in brez smisla. Hudo je, če se človek počuti osamljenega, sebi in drugim odtujenega, nepotrebnega in celo zavrženega.

V adventnem času bo z nami močno prisotna nebeška Mati Marija, da nam pomaga ohraniti vero, da bomo ostali budni pri naši hoji do cilja v nebesih, kjer bomo nekoč v blaženem gledanju slavili in častili veličastje Boga Očeta in Sina Jezusa in Svetega Duha. Naj nam bo blagoslovljen in blagodejen adventni čas.


Anton Jamnik. FOTO: Tatjana Splichal


Anton Jamnik: Advent pomeni, da nad človeštvom, ki je v temi, že vzhaja Božja luč

Začenjamo adventni čas, čas pričakovanja in upanja. Edino pristno veselje na tem svetu je veselje pričakovanja, veselje »sobote« pred veliko nedeljo. Najbrž bi mogel to vsakdo potrditi iz lastnega izkustva. Mar ni bilo najlepše takrat, ko smo kot otroci nekaj pričakovali? Morda darila za Miklavža ali Božič, prvo obhajilo ali birmo. Ste kdaj opazovali sijoče otroške oči, ki pričakujejo kaj lepega? Človek v vsakem obdobju nekaj pričakuje. Otrok težko čaka, da odraste, mlad človek, da dokonča študij, odrasli, da napreduje in doživi uspeh, bolnik hrepeneče čaka, da okreva, nazadnje pa si vsakdo želi počitka in miru. Pogosto pa spozna, da je bilo vse tisto, kar je pričakoval in dosegel – poklic, položaj v družbi, ugled –, premalo. Ni ga potešilo, kajti nobena končna dobrina tega ne more. Sveti Avguštin je to zakonitost izrazil v genialnem stavku: »Vse, kar mine, je prekratko!«

Toda adventno pričakovanje ima še neko posebnost: to, kar upamo, je nekako že tu. Božji darovi niso zgolj prihodnost. Segajo v našo sedanjost in ji dajejo smisel, polnost in lepoto. Bog je skrivnostno že navzoč in nas nagovarja. Lahko se obrnemo nanj in vemo, da nas sliši. Zato ni več praznega in nesmiselnega časa, ampak je vsak trenutek dragocen, vsak ima neprecenljivo vrednost. Tudi takrat, kadar ne moremo storiti nič drugega več kot nemo prenašati svojo bolezen in nebogljenost. Advent pomeni, da nad človeštvom, ki je v temi, že vzhaja Božja luč. Tako kot Božja in naša Mati Marija tudi mi sprejmimo ta dar Luči v svoje življenje in jo izžarevajmo v okolju, kjer živimo, kajti Luč ni odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče!
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Štiri tedne priprav za resnično doživet božič

Kako kvalitetno preživeti advent?

Advent - čas ljubezni in služenja bližnjemu

"Advent nas želi rešiti ujetosti iz kletke naveličanosti"

Papež: V adventu spoznajmo Božjo bližino

V odprtosti Božjemu

Kupi v trgovini

Življenjske težave
Drugi priročniki
4,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh