Slovenija je od druge svetovne vojne na poseben način zaznamovana z držo, ki jo lahko opišemo s stavkom »nič ni tako, kot se zdi«. Po sedmih desetletjih nasilnega preobražanja znamo zdaj Slovenci drug drugemu skrbno skrivati svoje prave namene. Postali smo pravi »Bizantinci«, ki iskrenost sicer cenijo, ampak jo velikodušno prepuščajo drugim. Biti iskren je pri nas nevarno za denarnico, za kariero, za priljubljenost v družbi. Pomislite npr., kako nepriljubljen, naravnost osovražen bi bil uradnik, ki bi od kake agencije terjal, da delajo po zakonu (predvsem pri delitvi denarja), kaj šele, če bi terjal, da bi bili pošteni in nepristranski. A brez iskrenosti ne bo sprememb, po katerih hrepenimo. Korupcije ne bo konec, dokler bomo po malem vsi sodelovali npr. pri preskakovanju vrst pri zdravnikih po vezah in poznanstvih, česar nimamo za korupcijo, pa vendarle je, ali pa se ne bo nehalo goljufanje okoli stalnega bivališča in kilometrin na delovno mesto ali pa neprijavljenih mater samohran...