Naslov obljublja »načrt, kako znova vstati«. Toda zapis, ki ga je papež Frančišek objavil v današnji izdaji španske revije »Vida Nueva«, ne vsebuje izhodne strategije iz koronakrize, ki bi bila v dogovoru z virologi, poroča spletni portal Vatican News.

Namesto tega se papež vprašanja loteva duhovno: »Ne bojta se,« je Jezus rekel ženama, ki sta ga iskali v grobu (Mt 28, 9). Vstali je želel »ženi in z njima celotno človeštvo prebuditi v novo življenje«.

Frančišek stavi na veselje

Beseda »veselje« oz. »radost« je osrednja tema Frančiškovega pontifikata; pojavi se tudi v naslovih njegovih del: posinodalne apostolske spodbude Radost ljubezni in apostolske spodbude Veselje evangelija. »Ko vabimo k veselju, se to morda v luči težkih posledic koronakrize zdi malce izzivalno ali kot neslana šala,« piše sveti oče. »Kajti podobno kot ženi, ki sta prvi prišli k Jezusovemu grobu, tudi mi zdaj živimo v ozračju bolečine in negotovosti« in se sprašujemo, kdo bo odvalil kamen.

Naj nas strah ne ohromi

Strah ostarelih, ki osamljeni preživljajo dneve karantene, ali po družin, ki jim je zmanjkalo hrane, kot nagrobni kamen bremeni človeštvo. Toda ženi sta se takrat kljub strahu odpravili h grobu, in enako bi morali storiti tudi mi. Pri tem bomo morda ugotovili, »koliko ljudi je že pred tem trpelo zaradi epidemije izključevanja in brezbrižnosti«.

Kot Jezus smo tudi mi »maziljeni ne za smrt, temveč za življenje«. Gospodovo vstajenje, »prekipevajoča novica«, je tudi danes »vir našega veselja in upanja, ki spreminja naše ravnanje«. »Vsakokrat, ko smo soudeleženi pri trpljenju našega Gospoda, pri trpljenju naših bratov in sester, ali pa trpimo sami, bodo naša ušesa zaslišala vest o vstajenju,« piše papež. »Nismo sami, Gospod stopa po poti pred nami in umika kamenje, ki nas ovira.«

Če se iz trenutne krize lahko česa naučimo, je to: »da se nihče ne more odrešiti sam«. »Meje so prepustne in vsi skrajniški govori se razblinijo, ko nas skoraj neopazna navzočnost virusa spomni, kako krhki smo.« Resnost trenutka zahteva, da iz koronakrize izpeljemo konkretne posledice. Za to pa potrebujemo »novo moč predstave« in ne zgolj »stvarnosti«. Navsezadnje gre za »trajnosten in celosten razvoj celotne človeške družine«.

Potreba po preobrazbi in edinosti

Papež v zapisu znova spodbuja k razvoju »protiteles solidarnosti«, da bi čim bolje ublažili posledice trenutne epidemije. Z vdanostjo v usodo si zdaj ne delamo usluge, namesto tega bi moral vsakdo začutiti, da je »obrtnik in protagonist skupne zgodovine« in temu ustrezno tudi ravnati.

»Ne smemo dopustiti, da bi pisali trenutno in prihodnjo zgodovino, če istočasno obračamo hrbet trpljenju tolikih ljudi … Če bomo ravnali kot eno ljudstvo, lahko tudi v luči drugih epidemij, ki nas ogrožajo, razvijemo pristno preživetveno moč.«

Z »drugimi epidemijami« ima Frančišek v mislih: lakoto, vojne, trgovino z orožjem, pretirano izkoriščanje naravnih virov. »Globalizaciji brezbrižnosti« se v zapisu zoperstavlja z življenjskim slogom »civilizacije ljubezni« - kot jo je nekoč poimenoval papež Pavel VI. »Civilizacija ljubezni se gradi vsak dan, z neutrudnim delom. Zahteva pa sodelovanje vseh nas.«