Foto: Tatjana Splichal

Jeseni leta 2017 je na mesto rektorja in ravnatelja Bogoslovnega semenišča v Ljubljani prišel Peter Kokotec, do tedaj župnik v Črnomlju in odgovoren za pastoralo Romov v Cerkvi v Sloveniji. Ob prazniku apostolov Petra in Pavla bo tako v duhovnike posvečen drugi letnik bogoslovcev, ki se je oblikoval tudi pod njegovim vodstvom. Dve leti je sicer kratka doba, vendar so bile v tem času storjene tudi spremembe. Vprašali smo ga, kako vzgajajo duhovnika za tretje tisočletje.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.

Ali je junij za rektorja bogoslovja vesel mesec?

Šele drugo leto sem na tem mestu, a se kaže kot najbolj naporen. Pa tudi lep, seveda. Junija imam pogovore z bogoslovci, z vsakim posebej pogledamo minulo akademsko leto. Posebej so zahtevni in odgovorni pogovori s skorajšnjimi diakoni in novomašniki, imenujemo jih skrutiniji. V teh pogovorih podrobno preverimo vsa leta v bogoslovju. In potem so tu še pogovori, poizvedovanja o kandidatih za duhovništvo pri ljudeh, ki so jih v času priprave srečevali. Ko na posvečenju slišimo: »… po­vprašali smo vernike in odgovorne može …«, to ni le obrazec. Kaj je pri tem naporno? Da moram z vso odgovornostjo o vsakem kandidatu napisati mnenje.

Kakšno generacijo duhovnikov pošiljate v svet?

(premislek) Upam, da takšno, ki se bo v prihodnjega pol stoletja pripravljena darovati po Kristusovem zgledu. Največje breme, ko so mi rekli, da bom ravnatelj, je bila zame misel: v semenišču vzgajamo duhovnike za danes in za prihodnjih 50 let! Ko sem se zavedal te odgovornosti, me je pa res »stisnilo«.

Pa še obrnem vprašanje: kakšni fantje danes prihajajo v semenišče?

Točno taki, kot so danes mladi, ki jih vidimo v šolah, srečujemo na ulici. Vzeti so iz sveta, prihajajo z vsem, kar ta svet ponuja, kar ta čas daje, kar so si vzeli, kar želijo oblikovati, s čimer želijo rasti. Prihajajo z ideali, ne prihajajo pa popolni. Nič drugačni niso od drugih. Imajo pa nekaj skupnega: klic. Nekaj se v vsakem dogaja, da je vstopil v semenišče. In to je temeljno. Vsak klic je duhovni klic, ki ga je treba v prvih letih prepoznati, imenovati, osmisliti. Lahko da je tudi klic v redovništvo, lahko v družinsko življenje, morda klic v samskost. Šele ko razločiš, kam te Gospod kliče, lahko svobodno rečeš: tu bom uresničil Božjo voljo.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.