Igor Omerza je kot reakcijo na postavitev spomenika Janezu Stanovniku v Ljubljani napisal knjigo Pravi obraz Janeza Stanovnika.



Igor Omerza Foto: Ivo Žajdela


Nikoli ne bi pisal o Janezu Stanovniku, če mu Mestna občina Ljubljana oz. njen župan Zoran Janković ne bi postavila spomenika, pravi avtor knjige Pravi obraz Janeza Stanovnika Igor Omerza.

»Ker pa je bil fanatično nastrojen proti samostojni slovenski državi, in to v funkciji člana in predsednika predsedstva SRS (obdobje 1984–1990) se mi je zdelo primerno, da o njem napišem kritično politično biografijo.«


Začelo se je leta 1941, z »Osvobodilno fronto slovenskega naroda«

Začelo se je leta 1941, na samem začetku okupacije Slovenije, ko so komunisti, da bi se prikrili, ustanovili »Osvobodilno fronto slovenskega naroda«, je je bila le krinka za njen revolucionarni projekt, s pomočjo upora proti okupatorju uničevati politične nasprotnike in prevzeti v Sloveniji oblast. To jim je s sistematičnim ubijanjem in sejanjem strahu tudi uspelo.

»Že od samega začetka so obvladovali in izkoriščali koalicijsko OF za načrtovani revolucionarni povojni prevzem oblasti. Želeli so iz Slovenije narediti sovjetsko (torej stalinistično) republiko. Nadvlado so formalizirali z Dolomitsko izjavo in tako postali edino dovoljena politična stranka,« pravi Omerza.


Med »množicami« je še vedno veljal za krščanskega socialista

Kot je razvidno iz knjige je bil Stanovnik hitro dobro zapisan pri vodilnih slovenskih komunistih. V knjigi je objavljena fotografija iz leta 1944.

Fotografija je bila narejena 30. julija 1944, na mitingu v gozdu pred Branikom. Takrat je že bil komunist, a je še vedno navzven veljal za krščanskega socialista, kajti, kot sam zatrdi v življenjepisu: »Takoj po sprejemu je izgleda CK KPS smatral za bolj pravilno, da ne sodelujem izrecno v partijskih organizacijah, ker sem med množicami še vedno veljal za krščanskega socialista.«

To je bila prefrigana in zahrbtna politika partijskega vrha. Na tem njegovem skrivaštvu, očitno temelji trajno zaupanje, ki mu ga je izkazoval komunistični voditelj Edvard Kardelj.


Kocbek leta 1945: slovenski politični prostor je človeško in moralno zelo nečist

Tudi iz Kocbekovih dnevniških zapisov je vidno namerno »skrivaštvo«. Ko še ni vedel za Stanovnikov prestop iz krščanskih socialistov je Kocbek novembra 1945 zapisal, da je slovenski politični prostor človeško in moralno zelo nečist, da je med intelektualci razvito partijsko skrivaštvo, da vstopajo tajno v partijo, na zunaj pa tega še nočejo ali ne smejo povedati. »Izgleda, da je nekaj takih skrivačev celo med krščanskimi socialisti. Tiho masovno izdajstvo.«

Takrat je Stanovnika še vedno smatral za krščanskega socialista. To se je spremenilo maja 1946, ko je ugotovil na samem sebi sovraštvo ljudi, ki so duhovno glajhšaltali in ne morejo v svoji sredini trpeti izjeme, ki jih demaskira ter demantira in pri tem je omenil Stanovnika. K temu je aprila 1951 neprizanesljivo in posmehljivo zapisal, da je Stanovnik »pol paž pol mežnar«.


Po zmagi revolucije leta 1945 je postal Kardeljev tajnik v Beogradu

Maja 1945 je Kardelj Stanovniku v Trstu predlagal, naj gre z njim v Beograd. Tam je potem s Kardeljem ostal do leta 1952.

Omerza meni, da je šlo za ukaz. Takoj po končani vojni je v Beogradu delal v Kardeljevem ministrstvu za konstituanto. Ker pa je šlo za delo, ki bi ga moral opravljati pravnik in ne pravniški bruc, se je Stanovnik potožil Kardelju, da mu delo, kljub garanju, ne gre od rok in zato ga je ta postavil za svojega tajnika.

Kardelj ga je za zvesto delo leta 1952 poslal v New York.

Tam je prevzel funkcijo svetnika Stalne misije FLRJ pri OZN. Za takšno službo v tujini si moral biti stoodstotno preverjen in za totalitarni režim najvišjega zaupanja vreden človek.


Bil je vnet zagovornika Kardeljevega samoupravljanja

Leta 1956 je je najprej vrnil v Beograd, kjer je postal namestnik direktorja Inštituta za mednarodno politiko, od leta 1958 do 1962 je tam direktoroval, nato se je še istega leta iz Srbije vrnil v Ljubljano, kjer je začel poučevati na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Leta 1964 je postal dekan ekonomske fakultete.

Takrat je bil vnet zagovornika Kardeljevega samoupravljanja, in to v polemiki z znanim slovenskim nerežimskim sociologom Veljkom Rusom, ki ga je Udba zalezovala pod kodnim imenom Koordinator. Rusu je namreč Stanovnik v strokovni reviji Teorija in praksa očital neznastvenost njegove teze, da je delavec tudi v samoupravnem socializmu, v mezdnem odnosu.

Stanovnik je tudi ostro nastopil proti Rusovi trditvi, da so možnosti samoupravljanja minimalne, če se ne preoblikuje celotni ekonomsko-politični sistem. Po Rusu je to mogoče samo z institucializacijo opozicionalnih tenzij, to je z uvedbo strankarskega sistema. To pa ni mogoče, je kardeljansko pribil Stanovnik, ker se samoupravljalci zavedajo svojih revolucionarnih pridobitev in zategadelj niso pripravljeni nasedati političnim agitatorjem, ki si želijo povratek na staro.


Kariera v OZN

Leta 1965 je za eno leto spet odšel v tujino, nato je postal minister v zvezni vladi, potem je spet odšel v tujino, kjer je ostal do leta 1982, kar mu je posledično prineslo na stara leta visoko pokojnino iz tujine.

Oktobra 1965 je odšel v Ženevo, kjer je nastopil položaj svetnika generalnega sekretarja Konference OZN za trgovino in razvoj, ki jo je vodil U Tant.

Leta 1967 ga najdemo spet v Beogradu, kjer je postal član zvezne, Špiljakove vlade. Že naslednje leto, torej 1968, ga je U Tant, zdaj že v funkciji generalnega sekretarja OZN, povabil, da prevzame položaj izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo.

Mika Špiljak Stanovnika ni hotel izpustiti, a takrat je posredoval vsemogočni Kardelj in Stanovniku je bilo dovoljeno začasno oditi v Ženevo, kjer je »začasno« ostal vse do božiča 1982.


Leta 1988 je Stanovnik postal predsednik predsedstva

Njegov veliki prijatelj France Popit, skupaj sta kot politična aktivista hodila med vojno po terenu, ga je leta 1984 povabil v svoje predsedstvo. Tu je bil štiri leta precej neopazen član.

Leta 1988 je postal predsednik predsedstva. Tako kot prijatelja Kocbeka je izdal tudi prijatelja in dobrotnika Popita, kar je Omerza natančno opisal v knjigi. Malo pred izdajo je za zagrebško TV dejal: »In midva sva bila s tovarišem Popitom kot dva brata, on je bil komunist, jaz krščanski socialist, toda midva sva kot brata po krvi. Ne bo nobeden, nobeden, niti on dal mene niti jaz njega, torej, toliko sva se sorodstveno povezala za časa, za časa tega boja in v tej vojni.«


Janez Stanovnik do komolcev v aferi JBTZ

Bil je v ožji skupini, ki je bila seznanjena s tajnimi pripravami na aretacijo Janeza Janše. O tem Omerza podrobneje piše v knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje.

Tu pa le obdelal njegovo debelo laganje, da ni vedel nič o najdbi vojaškega dokumenta pri Janši na Mikro Adi, kar se je zgodilo na JBTZ parlamentarni preiskovalni komisiji 26. februarja 1996. Ker je imel Stanovnik pred komisijo status priče, je to pomenilo tudi krivo pričanje.


»Od jugoslovanske usmeritve ne bom odstopil, dokler bom živ.«

V knjigi je avtor objavil tudi intervju za črnogorsko Pobjedo v katerem je Stanovnik aprila 1989 dejal: »Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor.«

Ker je to povzelo Delo, je ta njegova izjava znana. Omerza je v knjigi prikazal tudi manj znane Stanovnikove protiosamosvojitvene izjave, ki jih je natrosil v jugoslovanskih medijih, na javnih tribunah, kot tudi razkrijem večinoma do zdaj neznane izjave iz arhivskih dokumentov.

V intervjuju za zagrebški Danas je celo bombastično dejal: »Lahko danes v mene strelja kdor hoče, toda od jugoslovanske usmeritve ne bom odstopil, dokler bom živ.«


Stanovnikovo slavljenje Ertla in Udbe

Četrtemu poglavju v knjigi je Igor Omerza dal naslov Stanovnikovo slavljenje Ertla in Udbe. Pri tem je objavili tudi dve fotografiji na katerih sedijo skupaj Tomaž Ertl, Andrej Marinc in Janez Stanovnik. Avtor meni, da sta bila Ertl in Stanovnik »tesni udbovsko-politični dvojec«.

V tem poglavju je objavljen tudi magnetogram zapisnika 91. seje Predsedstva Republike Slovenije iz 11. aprila 1990.

Tomaž Ertl je bil destletje (1980–1990) notranji minister in s tem tudi predstojnik Udbe. Stanovnik mu je dal tri odpustke. Prva dva, da zanj da roko v ogenj in podelitev visokega odlikovanja sta se zgodila v letu 1989. Tretjega je prejel 11. aprila 1990, tri dni po zmagi Demosa, ko je Stanovnik na seji predsedstva izjavil in ostal živ, da naša Udba v zadnjem desetletju ni delovala politično, ona ima nasprotno »izreden pomen in izjemno vlogo ... v preobrazbi naše družbe«.

Tako je torej Stanovnikovo predsedstvo v svojih zadnjih izdihljajih skušalo Udbo prikazati kot napredno silo, in na ta način pokriti vse umazanije, ki jih je počenjala v desetletju, ko je bil notranji minister Tomaž Ertl. »Ta seja je tako šokantna, da sem jo podrobno analiziral in raztrgal z dokumentiranimi dejstvi o delovanju Udbe pod Ertlom,« doda Omerza.


Janez Stanovnik si absolutno ne zasluži spomenika

V Epilogu je zapisal, da si Janez Stanovnik ob vsem povedanem absolutno ne zasluži, da mu je Mestna občina Ljubljana iz davkoplačevalskega denarja postavila spomenik. Omenil je spomenike, ki so bili postavljeni ljudem s sporno, celo udbovsko preteklostjo, hkrati pa tudi ljudi, ki pa bi si po njegovem zaslužili spomenik v Ljubljani.

Tako bi si spomenik v Ljubljani zasluži Jože Pučnik, kot velikani osamosvojitve Cirili Žebot, Franc Jeza in Janez Toplišek. »Kdaj bodo omenjeni, in še nekateri drugi, dobili spomenike v Ljubljani ne vem, a gotovo jih bodo, saj se počasi vse izravna,« dodaja Igor Omerza.


Igor Omerza je daleč najboljši poznavalec zločinske Udbe

Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani.

Leta 2010 je izdal knjigo Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584, leta 2011 knjigo Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, leta 2012 knjigo v nemščini Bombenattentate, leta 2013 knjigo 88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, prav tako leta 2013 knjigo JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje, leta 2014 knjigo Kliči U za Umor, aprila 2015 knjigo Veliki in dolgi pohod Nove revije, avgusta istega leta knjigo Karla – Udba o Dragi, maja 2016 knjigo 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana, maja 2017 knjigo Boris Pahor – V žrelu Udbe. 

Igor Omerza je leta 2018 skupaj z ekonomistom Radom Pezdirjem izdal tudi knjigo Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB.

Lani je izdal knjigo Temna stran Dela. Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov. Letos pa knjigo Udba in akcija Sever. Je avtor tudi nekaterih drugih knjig.


Knjigo Pravi obraz Janeza Stanovnika je izdal Klub Native Speakerjev Slovenije – ANTS, Ljubljana, in Inštitut Faller, Ljubljana;
dobi se na www.dobra-knjiga.si.