Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Prepešačenih 5.000 km: Bogu hvala

Za vas piše:
Mojca M. Štefanič
Objava: 06. 06. 2019 / 09:29
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 10.06.2019 / 07:09
Ustavi predvajanje Nalaganje
Prepešačenih 5.000 km: Bogu hvala

Prepešačenih 5.000 km: Bogu hvala

Camille in Guilemette sta brez prebite pare v žepu sedem mesecev hodili od Pariza do Jeruzalema.

Camille in Guilemette sta brez prebite pare v žepu več kot sedem mesecev hodili od Pariza do Jeruzalema. Med romanjem v iskanju Boga sta doživeli veliko nepozabnih srečanj ter ob tem odkrili druga drugo in sami sebe.

Njuna pustolovščina se je začela v Parizu. Camille Desveaux je imela projekt v glavi že od svojega štirinajstega leta. To so bile njene sanje, shranjene globoko v podzavesti, o katerih ni govorila z nikomer. Pred tremi leti se je odločila, da bo svojo željo zaupala staršem. Kmalu jih je prepričala, vendar je trajalo še kar nekaj časa, preden se je lahko dejansko odpravila na pot.

Medtem je na univerzi srečala Guilemette de Nortbecourt. Dobro sta se razumeli in med njima se je rodilo prijateljstvo. Camille Guillemette sprva ni govorila o svojem projektu, ko pa sta po končanem študiju skupaj najeli stanovanje, sta ugotovili, da si obe želita isto stvar: »Istočasno sem tudi sama iskala nekaj absolutnega: žejalo me je po Bogu. Srečanje s Camille je bilo srečno naključje.« Zamisel o peš romanju se je porodila na predlog duhovnika Louisa Hervéja Guinyja. Camille o lastnem duhovnem iskanju ni imela dvomov, toda njen projekt je bil namenjen eni osebi, ne dvema. Približno teden dni sta potrebovali, da sta dorekli vse podrobnosti, nato pa sta se odločili za pot.

Romanje sta začeli s sveto mašo v pariški stolnici Naše Gospe. Prve štiri dni sta se ustavljali pri prijateljih in znancih, peti dan pa sta se prvič podali v neznano. Nista vedeli, kje bosta tisto noč spali, v žepih pa nista imeli prebite pare. To je bila zavestna odločitev, saj sta se v celoti želeli prepustiti Božji volji.

Njuna prva prošnja za prenočišče na gradiču ob Loari je bila vljudno zavrnjena. Ugotovili sta, kako ponižujoče je prosjačenje. Pri naslednjih vratih sta naleteli na odprto srce: Veronica ju je spustila v svoj dom in dekleti celo pustila sama v hiši, ker je tisti večer že načrtovala ogled gledališke predstave.

Camille in Guilemette sta nato prečkali Švico, Italijanske Alpe, Slovenijo in Hrvaško, v Bosni in Hercegovini pa ju je sprejel Pero, 80-letni Srb, ki je večino svojega življenja trdo garal. Pero ni govoril nobenega tujega jezika. Na srečo je njegova hči Slavica poznala nekaj angleških besed in mož je dekletoma ponudil prenočišče. Spali sta na enojni postelji, ko pa sta se zjutraj zbudili, sta ugotovili, da je njun gostitelj spal na kavču. Ponudil jima je svojo posteljo.

Kulturne razlike lahko dvema dekletoma povzročita precejšnje težave, posebej, če ju spremlja le desetkilogramska prtljaga in dva para pohodnih čevljev. Na poti preko Turčije nihče nikoli ni bil nasilen do njiju in nikoli se nista bali za svojo varnost, sprijazniti pa sta se morali, da so moški zijali vanju. Dve dekleti brez spremstva se lahko razume tudi napačno: »Mislili so, da sva prostitutki,« je pojasnila Guillemette: »Spremeniti sva morali svoj pristop in se ne nasmehniti vsakemu človeku, ki sva ga srečali.« Turčija je bila ena najzahtevnejših etap potovanja, čeprav sta bili deležni tudi neverjetnega gostoljubja.

Na poti sta pogosto našli zatočišče v cerkvah, katoliških v Franciji in Italiji, katoliških in protestantskih v Švici, Sloveniji in na Hrvaškem, ter pravoslavnih v nadaljevanju poti. Od Srbije do Grčije je ovira postalo poznavanje jezika, in če jima pravoslavni duhovniki niso mogli nuditi prenočišča, so jima napisali priporočilna pisma za kolege, v katerih so jim pojasnili njun projekt. Ta pisma so bila kot nekakšni »potni listi«.

Lepo sta bili sprejeti tudi v muslimanskih vaseh. V 248 nočeh na romanju niti enkrat nista spali brez strehe nad glavo. Z ljudmi sta navezali stike, ki sta jih ohranjali s pomočjo mobilnih telefonov, in pogosto so jima njihova sporočila vlivala pogum za nadaljevanje poti.

Na romanju, med katerim sta skupaj preživeli 24 ur na dan, sta temeljito spoznali druga drugo in odkrili sami sebe. Po številnih nepomembnih sporih na poti se je njuno prijateljstvo še utrdilo in postali sta neločljivi.

Zaradi vojne v Siriji sta morali del poti prepotovati z letalom. Pristali sta v Tel Avivu, 40 kilometrov oddaljenem od Jeruzalema. V sveto mesto sta priromali z južne strani, preko Betlehema. Stopali sta po Jezusovih stopinjah, zaradi česar sta tudi začeli svojo pot v Parizu: za prav takšno srečanje z Jezusom.

13. aprila letos sta po prehojenih 5.000 kilometrih prispeli v Jeruzalem. Na poti sta ugotovili, da življenja ne bosta mogli nadaljevati brez Boga. Ne izključujeta niti morebitnega duhovnega poklica. Na vprašanje, ali bi se po vseh izkušnjah še enkrat odpravili na isto pot, odgovarjata: »Seveda, skupaj!«

Vir: Vatican News
Foto: Vatican Media

Nalaganje
Nazaj na vrh