Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Razmislek o državljanih brez verske pripadnosti

Za vas piše:
Jože Kurinčič
Objava: 12. 02. 2021 / 09:08
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.02.2021 / 05:23
Ustavi predvajanje Nalaganje
Razmislek o državljanih brez verske pripadnosti

Razmislek o državljanih brez verske pripadnosti

Pogovor z dr. Dragom Čeparjem ob popisu prebivalstva 2021.

Dr. Drago Čepar. FOTO: Tatjana Splichal.


Statistični urad RS sporoča, da »bo v letu 2021 znova izpeljal popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj. Nanašal se bo na datum 1. 1. 2021. To bo 19. popis prebivalstva na Slovenskem oz. v Sloveniji in četrti, ki bo izpeljan registrsko … Popisni podatki so osebna izkaznica države, ogledalo, ki pokaže, koliko nas je, od kod prihajamo, kakšna je naša izobrazbena raven, koliko nas je zaposlenih, koliko neaktivnih, v katerih tipih družin živimo, v kakšnih stanovanjih stanujemo.«

Nenavadno pa je, da v to »osebno izkaznico« ne spadajo podatki o tem, kaj smo prebivalci Slovenije po narodnosti in po veri. O popisu sem se pogovarjal z dr. Dragom Čeparjem, ki je po izobrazbi matematik in se spozna na številke in statistiko; ker pa je bil tudi direktor Urada za verske skupnosti pri Vladi RS, je več kot primeren sogovornik o umanjkanju vprašanja o verski pripadnosti v popisu.

Kaj pomeni, da bo popis registrski?

Podatkov ne bodo zbirali popisovalci neposredno na terenu, ampak jih bodo vzeli iz obstoječih registrov in baz.

Ob popisu leta 2002 so podatke o verski pripadnosti še zbirali, a se je menda že takrat nekaj zapletalo. Bi o tem kaj več povedal?

V času oblikovanja in sprejemanja zakona o popisu sem vodil vladni urad za verske skupnosti (UVS). Popis bi moral biti leta 2001. Bajukova vlada (7. junija do 30. novembra 2000; koalicija: SLS+SKD, SDS) je predložila in Državni zbor (DZ) je še pravi čas za izvedbo v letu 2001 (dne 13. julija 2000) sprejel zakon, ki je določal popis za leto 2001 in v njem zbiranje podatkov o narodni pripadnosti, ne pa o veroizpovedi. Ko je 30. novembra 2000 nastopila četrta Drnovškova vlada, ki jo je v DZ podpirala koalicija LDS, ZLSD, SLS+SKD in DESUS, je takoj začela pripravljati dopolnitve zakona prejšnje vlade, ki pa niso bile povezane z veroizpovedjo.

Tako je na vladne odbore prišel predlog dopolnitev zakona, ki je izvedbo odlagal v leto 2002, vnašal še druge dopolnitve, ni pa dodajal veroizpovedi. UVS je prejel gradivo in vabilo na obravnavo zakona na seji vladnega odbora. Seje sem se udeležil in predlagal, da se med podatke, ki jih zbira popis, uvrsti tudi veroizpoved. Predlagatelj zakona in izvajalec popisa SURS se je s predlogom takoj strinjal. Imel sem vtis, da se je njegov direktor dr. Tomaž Banovec prav razveselil mojega predloga.

Torej je moral nekdo samo predlagati?

Brez predloga ne gre. Je pa potem to treba še sprejeti na vladi. Razprava na seji vlade je gotovo bila vroča in ministri stranke SLS+SKD so se morali kar potruditi, da so ohranili veroizpoved v zakonu. Nisem bil prisoten, vendar smo iz medijev izvedeli, da je bila koalicijska ZLSD odločno proti zbiranju podatkov o veroizpovedi.

Ne sicer tako, da bi zapustila koalicijo: pustili so se preglasovati. Kot razlog nasprotovanja so navajali predvsem domnevno protiustavnost, ker v ustavi piše v 7. členu »Država in verske skupnosti so ločene« in v 41. členu »Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja«. Vlada je torej zakon sprejela in ga poslala v DZ, ki ga je sprejel 30. marca 2001.


Ustavna pravica do javnega izpovedovanja vere je zelo pomembna. FOTO: Pexels.

In tako je vendarle to vprašanje prišlo v popis?

Ne brez zapletov. S sprejemom v DZ se je zadeva šele prav začela. Uradni list je zakon objavil 9. aprila, 19. aprila pa je Ustavno sodišče RS (US) prejelo vlogi Edvarda Krajnca iz Vojnika in mag. Matevža Krivica iz Medvod za oceno ustavnosti nekaterih členov zakona. Oba sta zatrjevala, da je vključitev veroizpovedi med popisne podatke v neskladju z ustavo, M. Krivic pa je kot ustavno sporne navajal še 15 členov zakona.

V vlogi je navedel kot ustavno sporno tudi vprašanje o narodni (etnični) pripadnosti, na javni obravnavi pa je potem izjavil, da ne izpodbija ustavnosti tega vprašanja. Ustavno sodišče je obe vlogi sprejelo in jih obravnavalo skupaj. Urad za verske skupnosti je sodeloval pri izdelavi odgovora vlade, v medijih pa je tekla razprava za in proti.

Kako se je odločilo ustavno sodišče?

Dne 28. februarja 2002 je sprejelo skupno odločitev v štirih točkah; v prvi točki, ki zadeva popisno vprašanje o veroizpovedi, je odločilo, da to vprašanje »ni v neskladju z Ustavo«, ker odgovor ni obvezen, in lahko ostane v zakonu. Ravno še pravi čas, da je SURS lahko leta 2002 izvedel popis.


Dr. Drago Čepar. FOTO: Tatjana Splichal.

Se je po tem popisu še kdaj ugotavljalo veroizpoved državljanov?

V raziskavah oziroma anketah, ki so narejene na vzorcu, ki je mnogokrat manjši od celotne populacije. Na primer Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV, ki je od leta 1968 izvajal projekt Slovensko javno mnenje na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Slovenije, je raziskave nadaljeval tudi po popisu leta 2002 in ugotovil, da se je leta 2003 za »rimokatoličane« izjavilo 68,9 % vprašanih, leta 2005 pa 70,3 %.

Delež katoličanov je torej bil eno leto in tri leta po popisu 2002 skoraj enak, kot ga je ugotovil popis leta 1991. Koliko katoličanov leta 2002 ni želelo odgovoriti? Če prirastek tistih, ki niso odgovorili prištejemo leta 2002 ugotovljenemu deležu katoličanov (57,8 %), dobimo 69,3 %, kar ne odstopa več kot za odstotno točko od rezultatov, ki so jih dale raziskave FDV leta 2003 in 2005.

Še vedno se pogosto sliši, da je vera zasebna stvar in nima kaj iskati v javnih zadevah …

Seveda je vera tudi zasebna zadeva. »Kadar pa Ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu na skrivnem« (Mt 6,6). Je pa tudi javna. »Tedaj se je začel rotiti in prisegati: 'Ne poznam tega človeka!'« (Mt 26,74) in »Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32).

Ustavna pravica do javnega izpovedovanja vere je zelo pomembna. Ponudba popolne zasebnosti je namreč podobna tisti v slovenskih krajih Italije pred devetimi desetletji, ko je na javnih mestih pisalo »Qui si parla solo italiano« (Tu se govori samo italijansko). Snoparski (fašistični) načrtovalci izginotja slovenščine so vedeli, da če bi to dosledno izvajali v javnosti recimo šest ali več desetletij in bi torej res govorili slovensko le sami s seboj in doma v družini, bi se ohranilo zelo malo slovenščine – tudi med posamezniki in v družinah.

Pomen javnosti prav tako dobro poznajo današnji avtorji zamisli o strogi zasebnosti vere. Vsi, ki so hoteli kaj zatreti v srcih, so hoteli to najprej izbrisati iz javnosti. Uničiti nagrobnike, javne napise, lastna, ledinska, krajevna imena ...

Izbrisati (jezik, vero, kulturo) iz javnosti, dolgoročno pomeni izbrisati iz posameznikove zavesti, izbrisati iz srca. Zaradi tega in drugih vidikov pomembnosti zbiranja teh podatkov sem tudi po popisu na vseh posvetih o prihodnji obliki popisov poudarjal potrebo po celovitem zajemanju popisnih podatkov o veroizpovedi.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (07/2021).

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
Pot v samoslovenstvo
Zgodovina
39,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh