V sozaložništvu založb Družina in celjske Mohorjeve je izšel roman francoskega avtorja Françoisa Sureauja o življenju sv. Ignacija Lojolskega, Inigo, ki opisuje duhovno pot Ignacija Lojolskega in rojstvo nove duhovne izkušnje, ki se je prenesla na jezuite in druge ignacijanske redove, nato pa tudi na laike. Tako pomembno prispeva k razumevanju začetka velike Ignacijeve in hkrati tudi jezuitske duhovne poti, saj izhaja iz njegove avtobiografije – Romarjeva pripoved, ki jo je na stara leta pripovedoval Ignacij sam, zapisal pa Goncalves da Cámara. V njej je razkril, kdo v resnici je: romar, grešen, nečimrn človek, ki se ga je dotaknil Kristus in ga odpeljal na popotovanje v lastno notranjost. Inigo avtobiografiji zvesto sledi, obenem pa upošteva tudi druge vire. François Sureau je z izrednim posluhom za duhovnost, psihologijo in zgodovino ter spretnostjo jezikovne imaginacije naslikal Ignacijev portret, kakršnega že dolgo nismo videli, vsaj ne v slovenščini.

Glavni vir romana dolgo prepovedan

Po ukinitvi Družbe Jezusove leta 1773 je bila Romarjeva pripoved celo na indeksu prepovedanih knjig. Jezuiti, ki so leta 1815 znova lahko delovali, je niso smeli brati do konca druge svetovne vojne in takrat na novo odkrivali Ignacija, njegove Duhovne vaje, in Konstitucije in tako tudi svojo izvirno redovno karizmo. Poleg omenjenih del sta ohranjena še del njegovega duhovnega dnevnika, ki ga je pisal kot vrhovni predstojnik Družbe Jezusove in njegova osebna korespondenca, v kateri je okoli sedem tisoč pisem in velja za najobširnejšo ohranjeno renesančno osebno korespondenco.

Kako Jezus nagovarja?

Sv. Ignacij Lojolski ni želel govoriti o sebi, niti o svoji duhovni izkušnji, ker je verjel, da je veliko pomembnejši evangelij, po katerem se vsak človek lahko osebno sreča s Kristusom. V svojih Duhovnih vajah je posameznikom pomagal odkrivati, kje in kako jih v njihovem osebnem življenju nagovarja Jezus. Takšen pristop h krščanstvu v času, ko so se reformatorji začeli upirati delovanju Cerkve s tem, da so poudarjali, da Bog ne potrebuje rigidne in skorumpirane institucije, ki v imenu Boga razpolaga z milostjo, ni bil nenevaren. Ignacijeva duhovna pot, posebej tisti del, ki jo opisuje roman Inigo, je temeljila na osebnem izkustvu odnosa med človekom in Kristusom. Za Ignacija pa je bilo Sveto pismo vstopno mesto za odkrivanje osebnega odnosa z Bogom, ki je svoboden, da se razodeva v vseh stvareh.

Osebna kriza prinesla duhovno transformacijo

Ignacij je svojo duhovno transformacijo je doživljal kot posledico velike osebne krize, ki jo zelo občutljivo opisuje roman Inigo. Ko je bil kot vojak ranjen, se je začel spraševati, kdo je on sam v odnosu do Kristusa, o katerem je bral na bolniški postelji. Poglabljal se je v odnos z Njim in v sebi doživel nova občutja. Začel se je odkrivati v drugačni luči, odpirati so se mu začeli novi pogledi na lastno življenje, tako zelo, da se je podal na pot, pot služenja Kristusu, na kateri je ostal vse življenje.