V sklopu mednarodnega projekta MIND - Migracije. Povezanost. Razvoj., ki ga sofinancira Evropska unija in Ministrstvo za zunanje zadeve RS, vodi pa Slovenske Karitas, smo januarja obiskali Centralnoafriško Republiko. Ena najrevnejših držav na svetu, velika za približno 30 Slovenij, prebivalstva pa ima za dobri dve Sloveniji, leži v osrčju afriške celine, na ekvatorskem pasu. Zaradi interesa zahodnih držav za naravne vire kot so diamanti, zlato, nafta, koltan (nepogrešljiv pri izdelavi mobilnih telefonov) … prihaja v državi do nenehnih konfliktov in vojn, v zadnjih desetletjih, po odhodu francoskih kolonialistov, je svoje domove zapustila tretjina prebivalstva (milijon ljudi se je preselilo v sosednje države kot so Kongo, Čad, Sudan, ki so že same revne, pol milijona pa je preseljenih po državi). Večina prebivalstva živi v za nas Evropejce nepredstavljivi revščini. (fotoreportaža novi tiskani Družini, številka 7, stran 16 in 17).

Prihoda s. Bogdane Kavčič (že 48 let je misijonarka v Afriki) so se na misijonu Safa zelo razveselili, večina prebivalcev se je še spomnila let, ko je živela z njimi.

Živijo v hišah iz blata, pokritih s slamo, nimajo vodovoda ne elektrike, poligamija je zanje "normalnost"

V sklopu obiska Centralnoafriške republike smo z Jano Lampe s Slovenske karitas in usmiljenko s. Bogdano Kavčič, ki že skoraj pol stoletja misijonari v Afriki, pet dni preživele na misijonu v Safi, približno 120 km južno od glavnega mesta Bangui. Že sama vožnja s terenskim avtom, dar MIVE Slovenija, nas je pripravila na težke razmere v državi: za dobrih 100 km smo potrebovali dobrih pet ur vožnje (skoraj brez postankov). »Kot bi se peljali na konec sveta,« je komentirala Lampetova. Ceste so slabe ali jih pa sploh ni, ker jih je v deževni dobi odnesla voda. Čeprav je škofija Mbaiki, v kateri je misijon, po površini velika skoraj kot Slovenija in ima okrog 200 tisoč prebivalcev, je pozabljena od države in njene pomoči. Na območju misijona Safa je približno 14 tisoč prebivalcev, živijo v hišah iz blata, kritih s slamo, brez vode, brez elektrike. Kar 80 odstotkov prebivalstva je nepismenega; deklice rojevajo pri 12, 13 letih, velik problem je poligamija, moški imajo z več ženskami tudi deset in več otrok. V času »razcveta« francoskih kolonialistov so delali na plantažah kave, ker pa je njena cena močno padla, se preživljajo zgolj z lovom, pridelavo manioka (podobnega krompirju, ki je njihova osnovna hrana), nekateri pridelujejo še koruzo in arašide, v dveh mesecih deževne dobe pa v tropskih gozdovih nabirajo gosenice, jih posušijo in te so dragocene kot glavni vir beljakovin v prehrani.

Usmiljenke na misijonu med najbolj revnimi delajo male čudeže

Misijon v Safi je za revne prebivalce prava oaza upanja. Sestre usmiljenke so misijon v župniji Srca Jezusovega prevzele od italijanskih redovnic junija 2012, med prvimi tremi misijonarkami je bila tudi s. Bogdana Kavčič, ki pa je zaradi vojne in hudih spopadov ter porasta malarije v letih 2013 in 2014 na prošnjo predstojnikov misijon zapustila in odšla na misijon v Burundi. Danes deluje na misijonu v Safi šest usmiljenk, Eritrejki, Ruandijke, Kolumbijka. Sestre imajo zdravstveni center, ki zajema dispanzer (brez šolanega zdravnika) in sobo s posteljami za hospitalizacijo otrok in odraslih; v sklopu zdravstvenega centra je tudi porodnišnica in laboratorij za odkrivanje bolezni. Sestri Gaudance, ki vodi "center", pomaga sedem priučenih zdravstvenih delavcev. V neposredni bližini misijonske hiše, tako rekoč na vrtu, imajo sestre »center« za podhranjene otroke. S. Elizabeta s sodelavkami vodi vrtec za več deset otrok, ki pridejo predvsem zato, da dobijo dnevni obrok hrane.

Že od leta 2013 v sklopu misijona Afričanom pomaga Slovenska Karitas z dvema projektoma: Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja (več o slovenski pomoči, ki dobesedno spreminja življenja in pomaga, da ljudje ostajajo v svoji deželi, na svojih domovih in se vsaj za silo preživljajo, pa v novi tiskani Družini).

Poročilo o projektu najdete tudi na spletnih straneh Slovenske Karitas www.karitas.si.

V centru za podhranjene sestre usmiljenke s pomočjo Slovenske Karitas in darežljivih Slovencev poskrbijo za več kot 400 otrok, nahranijo tudi doječe matere, ki pripeljejo otroke. Pomoč iz Slovenije rešuje življenja in pomaga najbolj revnim, da dobijo moč in se vrnejo v kolikor se da normalno življenje.


Podhranjeni otroci, ki so v centru hospitalizirani, vsak dan dobijo posebno hrano (vrste mleka z dodatki). Nekateri ostanejo v centru tudi dva tedna, drugi pridejo dnevno samo po obrok.

Otroci v vrtcu so se razveselili bombonov (čeprav jih večina sploh ni znala odviti), še bolj pa barvic in svinčnikov, ki so jih zanje zbirali slovenski otroci na pobudo revije Mavrica.



S projektom Za srce Afrike je Slovenska Karitas financirala izgradnjo zdravstvenega centra, v sklopu katerega je tudi porodnišnica in laboratorij.


V projektu Z delom do dostojnega življenja, ki ga izvaja Slovenska Karitas, trenutno sodeluje 16 žena in mož. 40 evrov na mesec spreminja življenja družin - ne le, da lahko kupijo obrok hrane na dan za vso družino, večina si s prihranki popravi hiše, naredi plehnate strehe, kupijo si koze in kokoši, s prihranki lahko pošljejo otroke v šolo (šolnina je 40 evrov na leto). Poleg vsakodnevnega dela se enkrat na teden tudi srečajo v prostorih misijona, kar jih posebej povezuje. Jano lampe iz Slovenske Karitas in s. Bogdano Kavčič so na srečanju sprejeli s petjem in plesom.


Vključeni v projekt Z delom do dostojnega življenja pomagajo sestram na misijonu, med drugim jim trikrat na teden nanosijo vodo iz več sto metrov oddaljenega vodnjaka. "Projekt dela čudeže, ljudem spreminja življenja. Vidijo, da se da živeti bolje," pravijo sestre, "Ljudje sedaj ne prihajajo več k nam in prosijo za hrano ali denar, ampak pridejo in vprašajo, ali imamo za njih delo. To je preobrat v mišljenju, daje jim dostojanstvo. Tisti, ki delajo, so v vasi spoštovani, imajo veljavo."


Ob misijonu je katoliška župnijska cerkev Srca Jezusovega, v sklopu župnije pa srednja šola za gospodarske poklice. Prihajajo mladi iz več deset kilometrov oddaljenih vasi, zanje imajo tudi "študentski dom".


Srednješolci so se posebej razveselili pravih nogometnih žog, ki jih je za Afriko podarila Nogometna zveza Slovenije.

Več v tiskani Družini, fotografije Ksenja Hočevar.