»Ko me kdo vpraša, kdo sem, odvrnem, da sem na prvem mestu mož in oče štirih otrok. Fotografska kariera je šele nekje na tretjem mestu.« FOTO: Filip Matk



V letošnji aprilski izdaji slovenskega National Geographica bo reportaža in naslovnica iz samostana Pleterje, kamor skupnost kartuzijanov le redko sprejme neposvečeno oko, kaj šele fotografa. Tamina pa je v kartuzijo povabil prior, da bi nekaj mesecev prihajal v skupnost puščavnikov in s fotoaparatom beležil njihov način življenja, posvečenega Bogu. Tamino Petelinšek je svojo poklicno pot fotografa začel kot »freelancer« za različne naročnike, v glavnini za Družino, danes pa je zaposlen na Slovenski tiskovni agenciji in je že 12 let eden od uradnih fotografov slovenske vlade in predsednika države.

»Ko me kdo vpraša, kdo sem, odvrnem, da sem na prvem mestu mož in oče štirih otrok. Fotografska kariera je šele nekje na tretjem mestu. Le za lastno družino sem nepogrešljiv. Resnično življenje je doma. In ko me kdo vpraša, kje mi je najlepše, odvrnem, da tam, kjer smo vsi člani družine zbrani okoli mize. Čas covida je bil za našo družino zato milosten čas. K sreči nismo zboleli. Obenem pa se čutim odgovornega tudi do župnije in države. Tako tudi z ženo vzgajava.«


Petelinškovi. FOTO: osebni arhiv


Spomin na njegovo prvo objavo v Družini

Ko je med študijem zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti že imel zajeten fotoarhiv, je nekaj fotografij poslal na Družino in Ognjišče. »Spomnim se svoje prve črno-bele fotografije v Družini: 'zazidano okno' pri sv. Jožefu v Ljubljani. Ko sem zagledal to objavo, sem skočil v zrak in zarjovel od navdušenja.« S pokojnim tehničnim urednikom Družine Tonetom Seifertom sta se dobro ujela in kmalu je za deset let postal pogodbeni Družinin fotograf.

V tem času se je poročil z Lucijo in se iz centra Ljubljane preselil na kmete. Spoznala sta se prek Taizéja in svojih mladinskih skupin. Po poroki leta 2005 sta si uredila dom na Lucijinem domu v Dobrepolju, Taminu pa je podeželje začelo vedno bolj dišati. Kmalu so se rodili najprej Frida, nato Oton, Justin in Ernest. »Starševstva sem se sprva zaradi odgovornosti bal, imel sem 'fotrofobijo'. Zdaj se le v tej vlogi počutim izpolnjenega. Kot priseljenec v Kompoljah sem vzljubil ljudi, ki so v prejšnjem režimu veliko pretrpeli. Velik vzor v nesebičnosti, pristni veri in optimizmu sta mi bila tašča in tast, ki sta me nevsiljivo sprejela v svoj dom. Ujel sem še čase, ko so njuni sorodniki prihajali na naš vrt, niso jamrali, niso se pogovarjali o politiki, veliko pa so prepevali in si pravili vice. V starejših pogosto čutim milino, ki se skriva v še tako robatem obrazu. Milina je sad vere in te je v naši dolini še kar nekaj, tudi po zaslugi prijatelja župnika Franca Škulja.«


Samostan Pleterje proti jutru. FOTO: Tamino Petelinšek


Fotografiranje kot terapija

Pred dobrim letom je Tamina ulovila izgorelost, ki se je pokazala v tesnobnih napadih, čustvenih nihanjih in strahom pred vožnjo, posebno v predorih. »Naenkrat sem imel občutek, da se bom zaletel. Dva meseca nisem sedel za volan. Pomagala mi je opora družine, mame in osebna molitev.«

Tik pred tem so ga patri kartuzijani iz Pleterij prosili, če bi posnel fotografije za novo multimedijsko predstavitev samostana. Tamino, ki se še iz otroštva spomni obstoječe predstavitve Zvoneta Pelka, jim je z veseljem ustregel v zameno za njihovo molitev. »To, da sem hodil v Pleterje, fotografiral, je bila velika milost. Čutil sem, kako se mi polnijo duhovni kanali, ki sem jih z leti do suhega izčrpal. Prior Frančišek, s katerim sva se kmalu spoprijateljila, mi je dal skoraj neomejeno časa, proste roke, vodil me je po samostanu, spoznaval me je z njihovim načinom življenja. Prisoten sem bil tudi pri nočnem oficiju – to je nočna molitev od 23.30 do dveh ponoči. Globoka skrivnostnost Božje navzočnosti je bila na vsakem koraku. Kmalu so me tudi drugi bratje sprejeli skoraj za člana skupnosti,« je pripovedoval. V dobrem letu je nastalo okoli 40.000 posnetkov; v National Geographicu jih bo poleg naslovnice objavljenih sedemnajst.


Tamino je papežu Frančišku podaril knjigo Rupnikovih mozaikov. FOTO: osebni arhiv
_ _ _

*Celoten prispevek je objavljen v Naši družini (10/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*