Ameriški zgodovinar Benjamin Carter Hett (1965) je napisal knjigo o nemškem pravniku Hansu Littnu, ki se je uprl nacistom, ti pa so ga zato ubili.

Hansa Littna (1903–koncentracijsko taborišče Dachau, 5. februar 1938) ni nič sililo, da postane zagovornik zatiranih. Rodil se je v ugledni in premožni družini. Mati Irmgard je izhajala iz rod­bine, v kateri so bili moški že več rodov (luteranski) pastorji in ponosni univerzitetni profesorji, kar sta bila tedaj v Nemčiji dva izmed najbolj čislanih poklicev.

Oče Fritz je bil profesor prava, ki se je sčasoma povzpel do položaja dekana na pravni fakulteti Univerze Königsberg, pozneje pa je postal rektor univerze. Hiša Littnovih je bila središče königsberške družabne smetane in je pogosto gostila generale, barone in grofe.

Ko je Hans zaključil šolanje za pravnika, je zahvaljujoč svojemu poreklu in bistrini dobil službene ponudbe, o katerih lahko sveže pečeni diploman­ti samo sanjajo; snubile so ga najvplivnejše zasebne odvetniške pisarne in najuglednejši ministrski uradi.

Ni se odločil za oportunizem

Lahko bi se gnal za zaslužkom, udobjem in poklicnim ugledom. Če bi se odločil za te cilje, ga nacisti morda ne bi preganjali, vsekakor ne v prvih letih režima. Pozneje je bil po nacističnih zakonih opredeljen kot mischling, torej mešane krvi, zato bi nemara lahko tretji rajh pre­živel celo živeč v Nemčiji.

Ko je Hitler postal kancler, bi se zlahka umaknil na varno v tujino, če bi želel, in se izognil aretaciji, ki je sledila nekaj tednov pozneje. Prijatelji in družina so ga svarili, da je v veliki nevarnosti, in ga rotili, naj se reši. Sam se je odločil, da ostane.

Sam se je tudi odločil, da bo Jud. Mati je bila luteranka, oče pa (sicer rojen v judovski družini) se je spreobrnil in Hans je med odraščanjem obiskoval nemško evangeličansko cerkev. Njegova mlajša brata se nista enačila z judovsko stranjo družine. Hans pa se je – poudarjeno in kljubovalno. Max Fürst je menil, da je isti vzgib, ki je Littna gnal v to, da se je boril za prikrajšane delavce iz Weddinga in Neuköllna, tičal tudi za njegovo odlo­čitvijo za judovstvo: vedno je hotel biti na strani šibkejših.

Hans Litten

Litten je bil med bolj znanimi političnimi zaporniki

Knjiga Priča Hitler. Mož, ki je postavljal naciste na zatožno klop pripoveduje zgodbo Hansa Littna, pri čemer se osredinja na njegove sodne spopade s Hitlerjem in nacionalsocialistično stranko pred letom 1933 ter na čas, ki ga je preživel v zaporu po letu 1933 (nacisti so ga aretirali na dan požiga Reichstaga 27. februarja 1933).

Avtor je poskušal njegovo življenje in delo postaviti tudi v širši družbeni in politični okvir: tu so grozljiva zagata, v kateri so se znašli nemški Judje v prvi polovici 20. stoletja, pestra politika v dobi weimarske republike, zanimiva, žal na propad obsojena kultura weimarskega Berlina, ustroj kazenskih sodišč, na katerih je delal Litten, naraščajoče razsežnosti Hitlerjeve strahovlade in življenje v koncentracijskih taboriščih v tridesetih letih 20. stoletja.


Avtor knjige Benjamin Carter Hett

Litten je bil med bolj znanimi političnimi zaporniki, zato so mnogi vodili javne in zasebne kampanje za njegovo izpustitev, za nameček se je v poznih tridesetih letih njegova usoda pripela na angleško-nemške odnose, ki so bili v tisti dobi »politike popuščanja« zaznamovani z velikimi političnimi in moralnimi dilemami. Po drugi svetovni vojni je postal spomin na Littna grenak kamen spotike med razdeljenima Nemčijama.

Proces razgradnje vladavine prava

Na širši ravni se knjiga loteva dveh tem. Prva se dotika delo­vanja kazenskega pravosodja v weimarski republiki in procesa razgradnje vladavine prava v tridesetih letih.

Nekateri zgodovi­narji trdijo, da so bile grozote izkrivljanja prava pač posledica dolge zgodovine protidemokratičnega, protimodernega in protisemitskega ravnanja ter političnih prepričanj mnogih nemških sodnikov. Drugi postulirajo, da je z nastopom Hitlerjeve vladavi­ne prišlo do dramatičnega preloma s pravno kulturo v prejšnjih letih.

Po mnenju avtorja nobena od teh trditev ne drži. Sojenja, v katerih je med letoma 1928 in 1933 Hans Litten bil pravne bitke, kažejo, da njihovi izidi niso bili – in niso mogli biti – zgolj v rokah sodnikov, naj so se ti še tako nagibali v desno.


Nacisti so Littna aretirali na dan požiga Reichstaga 27. februarja 1933 (desno avtor knjige).

V weimarski republiki so namreč na dogajanje na sodiščih močno vplivali tudi tisk, stro­kovne priče, policija, vlada na nižjih in višjih ravneh, politične stranke, interesne skupine in zagotovo tudi tožilci in branilci.

Vsi ti akterji so v razsodbe vnesli prej dejavnik naključnosti kot dosledne pristranskosti. Hitlerjev vzpon na oblast leta 1933 je bil le ena v zaporedju točk, ki so tvorile lok vladavine prava v Nem­čiji.

Zdrs v vse bolj samovoljne razsodbe nemških sodišč (in v vse bolj avtoritativne prakse državne policije) se je začel pred letom 1933, po obdobju velikega napredka v nemškem sodnem sis­temu.

Nacisti takoj po prevzemu oblasti tudi niso mogli čez noč izbrisati vseh globoko zakoreninjenih praks pravnega sistema; te prakse so bile prisotne še več let po Hitlerjevem vzponu na čelo države.

Ker je bil Hans Litten osrednji akter na kazenskih sodiščih v demokratični weimarski republiki, je postal ena prvih in najbolj vidnih žrtev nemškega zdrsa v brezzakonje v tridesetih letih.

Kako naj človek ravna, ko je soočen s krivico

Druga tema se dotika moralnih posledic političnih dejanj. Zgodba Hansa Littna in ljudi, ki so mu bili blizu, je v svojem bistvu moraliteta, njeno osrednje vprašanje pa je, kako naj človek ravna, kadar je soočen s krivico.

Na neki ravni se seveda noben zgodovinar, ki se na tisti čas ozira čez prepad več desetletij, ne more nadejati, da bo lahko do­končno odgovoril na vprašanje: »Zakaj so počeli to, kar so?«

Naloga je še težja zaradi protislovij v Hansu Littnu. Moža, ki se je goreče vrgel v judovsko vero, četudi jo je njegov oče opustil, je močno privlačil kult Device Marije.

Človek, čigar najgloblja politična in verska prepričanja so poudarjala skupnost, je bil po naravi samosvoj individualist, ki je pogosto dejal, da je za njegov okus v dvočlanski politični stranki en član preveč.

Človek, ki je sebe opisal kot revolucionarnega socialista in je bil zmožen kar najbolj ostre in strastne politične retorike, je bil zasebno plašen in neroden, za nameček pa ga je iz tira vrgla najmanjša spremem­ba v zasebnem življenju. Mož, ki ga je mučilo mnogo strahov in fobij, je bil sposoben izjemnega fizičnega in duhovnega poguma.

Ko se soočimo z zlorabo oblasti

Avtor je poskušal med drugim raziskati vprašanji, zakaj so se Hans Litten in njegovi prijatelji odločili, da se bodo borili, in zakaj so bili pri tem pripravljeni toliko žrtvovati. Odgovor se glasi: zaradi raznolike zmesi verskih in političnih prepričanj, pruskega občutka dolžnosti ter do neke mere celo zvestobe družini in sporom znotraj nje.

Nekatere sestavine te zmesi koreninijo v težavah in okoliščinah, ki so bile lastne le Nemčiji, toda druge so tako brezčasne kot Shakespearjeva premišljanja o zlorabi oblasti, temi, ki je srčika Henrika IV. in Henrika V., ali o družinskem ljubosumju v Kralju Learu. Ta književna dela so bila med Littnovimi najljubšimi.

Izrazita moralna nota Littnove zgodbe

V 21. stoletju Hans Litten, ki je bil dolgo pozabljen, znova do­življa svoj trenutek. Nemška zveza demokratičnih odvetnikov in Evropska zveza odvetnikov za demokracijo in svetovne človeko­ve pravice od 80. let podarja nagrado Hansa Littna odvetnikom, ki se borijo za človekove pravice.

Nemška odvetniška zbornica ima od leta 2001 sedež v stavbi, ki se imenuje Hiša Hansa Littna in stoji na Litten­strasse v Berlinu. V nemških pravnih žurnalih se pogosto pojav­ljajo članki o Littnu. Postal je zaščitnik nemških in čedalje bolj tudi svetovnih odvetnikov.

»Ven­dar to ni poglaviten razlog, zakaj sem hotel povedati njegovo zgodbo,« pojasnjuje avtor v uvodu. »Pritegnila me je predvsem njena izrazita moralna nota ter zmes zgodovinskega pomena in shakespearjevske brezčas­nosti.

Littnovo življenje je bilo povsem v duhu 20. stoletja, kar za­deva prepričanja, ki so ga razvnemala, in usodo, ki ga je doletela. Deloma Jud, deloma kristjan, globoko zaljubljen v svojo rodno Prusijo in obenem predan internacionalist, politični radikalnež s svojim posebnim pečatom kulturnega konservatizma, učen­jak in filistejec, ošaben in poln negotovosti.

Utelešal je Nemčijo 20. stoletja

Malokdo bi lahko domovino utelešal bolje, kot je Hans Litten utelešal Nemčijo 20. stoletja.

Toda sočasno se moralnih stisk in zagat, s katerimi so se soočali Litten in njegovi prijatelji, morda pa celo politične krize, v katero so bili pahnjeni, drži brezčasen element tragedije.

Hans Litten je tudi sam pisal o »dvoreznosti dejanja«, se pravi o tem, da je nemogoče delovati pravično, ne da bi ob tem storili tudi škodo.

Njegovo življenje in delo je njega in druge spet in spet ter z vedno hujšimi posledicami sililo v soočenje z vprašanjem, koliko naj človek tvega, kadar moralnost postane vprašanje živ­ljenja ali smrti.

Odrešujoča nota njegove zgodbe se tako razodeva v tem, da so pri odgovoru na to vprašanje Litten, njegovi prijatelji in družina tako pogosto izbirali nevarne namesto varnih poti.

Knjiga Priča Hitler. Mož, ki je postavljal naciste na zatožno klop ima 384 strani, opremljena je z opombami ter na koncu z indeksom pojmov in imen. Dobi se na spletnem naslovu založbe Morfem.