Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Veliko partnerstvo med religijo in znanostjo

Za vas piše:
Katja Cingerle
Objava: 07. 06. 2019 / 09:37
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 12.06.2019 / 10:50
Ustavi predvajanje Nalaganje
Veliko partnerstvo med religijo in znanostjo

Veliko partnerstvo med religijo in znanostjo

Znanost in religija ne moreta obstajati ločeno, v knjigi Veliko partnerstvo razglablja judovski mislec Jonathan Sacks.
Sloviti fizik Stephen Hawking je leta 2010 (podobne misli je zagovarjal tudi že prej) javnost razburil, ko je v oddaji Larry King Live na televizijski mreži CNN dejal, da je teologija nepotrebna in da vesolje ni potrebovalo Stvarnika za svoj nastanek. »Znanost vse bolj uspeva najti odgovore na vprašanja, ki so bile včasih domena religije. Znanost je izpolnila svoje poslanstvo. Teologija je postala nepotrebna.«

Ampak drugi sloviti znanstvenik, Albert Einstein, je zapisal: »Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.« Pomembno pa je, da ju razločujemo v povezanosti in ravnotežju.

Kako sta znanost in religija povezani, zato ena ne more obstajati brez druge, v knjigi Veliko partnerstvo razglablja judovski mislec Jonathan Sacks, ki meni, da pripovedi o stvarjenju sveta na začetku Prve Mojzesove knjige ni treba jemati dobesedno, niti ni treba odklanjati znanstvenih dognanj.

»Sam izhajam iz verskega izročila, v katerem velike znanstvenike blagoslavljamo ne glede na njihove poglede na religijo.«

Znanost in religija imata dolgo zgodovino medsebojnega boja. Ta boj najbolje simbolizira Galileo Galilej, ki je zagovarjal, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je Sonce središče sveta, česar pa papež ni hotel slišati. Preganjanje je Galileja pripeljalo tako daleč, da je moral na sodišču priseči, da se Zemlja ne vrti. A vest mu ni dala miru: po koncu procesa naj bi dejal: »Pa vendar se vrti.«

Zdi se, da zdaj v tem boju vodi znanost. Kje smo, bo pokazal čas. Dejstev ni mogoče zanikati, pa če se še tako trudimo. Kot je znanost dokazala svoj prav na mnogih področjih, ki jih vera ni priznavala, pa je tudi vera še vedno v nekaterih svojih prepričanjih ostala trdna, življenje, odnosi, presežno so njene trdne skale, na katere se opira. Znanosti pa pusti tako daleč, da ne ogrozi njenih prepričanj in prizadevanj. Nič drugače torej, kot je bilo že prej, le meje so se premaknile.

Religija ne bi smela nikoli biti volja do moči

Zaradi verovanja v Boga se namreč ni treba odpovedati razumu. Sposobnost kritičnega razmišljanja ni v nasprotju z vero, temveč jo lahko še okrepi, če je kritika konstruktivna in je tako tudi razumljena. Slepo sledenje prav gotovo ni to, kar bi Bog želel, želeli pa bi si ga nekateri religiozni ljudje, ki se zaženejo »v apokaliptično politiko, ki se vedno konča v tragediji, je vedno samokaznovalna in pogosto uperjena proti lastnim sovernikom,« pravi v uvodu Jonathan Sacks. »To se najpogosteje zgodi zato, ker religija postane to, kar nikoli ne bi smela biti: volja do moči.« Takšna religija ne sprejema kritike, ampak samo slepo hlapčevanje, še posebej tistih, pri katerih je volja do moči najmočnejša.

Skupen boj

Znanost se sklicuje na moč razuma, religija na višjo moč razodetja, pravi avtor knjige Veliko partnerstvo in meni, da je kombinacija radikalne religioznosti in političnega apokaliptičnega programa nevarna, saj lahko s terorjem in nesimetričnim vojskovanjem destabilizira cela ljudstva in regije. Proti temu pa bi se morali skupaj bojevati verujoči in neverujoči.

Potrebujemo znanost in religijo

Sacks v knjigi zagovarja prepričanje, da potrebujemo tako religijo kot znanost, saj omogočata, da vidimo svet v njegovi tridimenzionalni globini. »Ustvarjalna napetost med njima nas ohranja pri zdravi pameti, z nogami na trdih tleh fizične stvarnosti, ne da bi zato izgubili svoj občutek za duhovno. To nas drži v človeškosti in človečnosti.«

Znanost se ukvarja s stvarmi, religija z odnosi

Človek je »sposoben razgraditi stvari na njihove sestavne dele in spoznavati, kako se ti deli med seboj povezujejo in delujejo,« razlaga Sacks. »Po drugi strani pa je sposoben stvari povezovati v pripoved in združevati ljudi tako, da oblikujejo odnose.«

Stvari niso ljudje, ljudje niso stvari

Kaj se zgodi, ko stvari in ljudi pomešamo? Stvari postanejo miti, ljudje pa razčlovečeni.

»Ko se stvari obravnavajo, kakor da bi bile ljudje, je rezultat tega mit: svetloba prihaja od boga sonca in dež od boga neba, vzrok naravnih nesreč so spopadi med bogovi in tako dalje. Znanost se je rodila, ko so ljudje prenehali pripovedovati zgodbe o naravi in jo namesto tega opazovali, ko so, kratko povedano, opustili mit.

Do razčlovečenja pride, ko obravnavate ljudi, kakor da bi bili stvari: posledica tega sta razvrščanje po barvi, razredu ali veroizpovedi in različno obravnavanje. Abrahamova religija se je pojavila, ko so ljudje prenehali gledati na ljudi kot na predmete in so začeli obravnavati slehernega posameznika kot edinstvenega, nedotakljivega, kot Božjo podobo.«

Rešitev je pogovor

Sacks zagovarja pogovor v upanju na možnost vzajemnega vključevanja. »Če namreč znanost preučuje svet, kakršen je, in govori religija o svetu, kakršen naj bi bil, potem religija potrebuje znanost, ker ne moremo izvajati Božje volje v svetu, če sveta ne razumemo. Če kljub temu poskušamo, bo rezultat ali magija ali zgrešena nadnaravnost.«

Torej, razločevanja med znanostjo in religijo je nujno, vendar ju zato ni treba ločiti in osamiti, temveč naj živita v povezanosti in ravnotežju oz. v velikem partnerstvu. Morda bo tako boja med religijo in znanostjo nekoč končno konec.

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh