Zavetnik: mesta Neapelj in združenja italijanskih kuharjev.

Atributi: plašč, bireto, knjiga z redovnimi pravili, monštranca v roki oz. kleče pred njo

Najbrž bi bila življenjska pot mladega plemiča Askalija precej drugačna, če ne bi pri dvaindvajsetih letih čudežno ozdravel po hudi kožni bolezni. Vse je že namreč kazalo, da mu ni pomoči, zdravniki so obupali nad njegovo ozdravitvijo, zato se je zaobljubil, da se bo odrekel svetu, če mu Bog ohrani življenje. Bil je uslišan, zato je po ozdravitvi vse svoje premoženje razdelil med reveže, v Neaplju doštudiral bogoslovje in bil leta 1587 posvečen v duhovnika. Pridružil se je pobožni bratovščini, skupnosti duhovnikov, ki so si postavili za nalogo, da bodo na smrt obsojene zločince pripravljali na njihovo zadnjo pot in dušnopastirsko skrbeli za sužnje na galejah. Kmalu pa je skupaj z Janezom Avguštinom Adornom ter Fabricijem Caracciolom ustanovil red manjših redovnih bratov, kasneje imenovanih tudi caracciolinci. Sestavil je pravila in jih predstavil papežu Sikstu V., ki je 1. junija 1588 novi red in redovna pravila potrdil. Bratje so zaobljubam uboštva, devištva in pokorščine dodali še četrto, da noben član te družbe ne bo iskal nobene časti ne v redu ne v Cerkvi. Najprej so delali v Neaplju, kjer so imeli hišo in cerkev, delovali pa so v ječah, bolnišnicah in na ladjah. Prvi predstojnik je bil Adorno, za njim pa Askalij, ki si je prevzel redovno ime Frančišek. Njihovo delo je bilo težko in naporno, saj so delovali v najbolj zakotnih pristaniških ulicah, po vseh ječah, bolnišnicah in hiralnicah v mestu, skrbeli pa so tudi za poučevanje mladine. Živeli so skromno in nadvse ubožno, pred vsemi pa je prednjačil Frančišek. Postil se je trikrat na teden, spal v najslabših celicah, pogosto kar na deskah ali golih tleh ter opravljal vsa, še tako umazana dela. Bil je velik v služenju, strog do izpolnjevanja redovnih pravil in mil do človeških slabosti. Kjerkoli se je pojavil, so se revni in potrebni kar gnetli okoli njega, saj so vedeli, da jim bo razdal vse, velikokrat celo svojo obutev in skromno obleko. Veliko časa je preživel tudi v spovednici in imel nasploh močno karizmo za spreobračanje najbolj trdovratnih grešnikov. Kot predstojnik si je zelo prizadeval, da se je njegov red razširil tudi v Španijo in na Portugalsko. Zaradi napornega zunanjega in misijonarskega dela, je v bojazni, da bratom ne bi zmanjkalo časa za molitev in duhovno življenje, vpeljal večno molitev pred Najsvetejšim. Redovniki so imeli vsak dan najprej skupno molitveno uro, nato pa so molili po vrsti vsak še eno uro, tako da je bilo češčenje neprekinjeno.

Ime: Njegovo krstno ime je bilo Askanij Pisquizio, kasneje pa si je privzel redovno ime Frančišek.

Rodil se je 13. oktobra 1563 na družinskem gradu v kraju Villa Santa Maria v Abrucih v Italiji,
umrl pa 4. junija 1608 v Agnoni v Italiji.

Družina: Bil je tretji od štirih otrok iz znane neapeljske plemiške družine Caracciolo. Bil je v sorodu s sv. Tomažem Akvinskim.

Zavetnik: mesta Neapelj in združenja italijanskih kuharjev.

Upodobitve: V kapeli palače Cellamare v Neaplju obstaja portret iz časa njegovega življenja, sicer pa ga upodabljajo kot duhovnika v plašču, z biretom in s knjigo z redovnimi pravili, najpogosteje pa z monštranco v roki oz. kleče pred njo.

Beatifikacija: 4. junija 1769 ga je papež Klemen XIV. razglasil za blaženega, 24. maja 1807 pa papež Pij VII. za svetnika.

Goduje: 4. junija.