Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica je v teh dneh romarski cilj vseh, ki čutimo slovensko in se zavedamo svojih korenin. Razstava z naslovom "Rojstni list slovenske kulture" - na njej si lahko ogledamo poleg najbolj znamenitih Brižinskih spomenikov še tri druge naše najstarejše rokopise: Celovškega/Rateškega, Čedadskega in Stiškega - je vredna, da jo obišče vsak Slovenec.

Ti dokumenti govorijo o naši včlenjenosti v evropski prostor daleč pred novim vekom. Zato velja ob njih ponoviti stavek, ki ga je izrekel papežev tajnik mons. Stanislav Dziwisz po prvem obisku v Sloveniji: "Slovenci ste velik narod!" Velik narod sicer ne po številu, saj nas ni niti dva milijona, ampak po kulturni in duhovni dediščini, po kateri smo razpoznavni v družini evropskih narodov že več kot tisoč let. Ob vstopu v politično zvezo evropskih narodov si nismo mogli želeti lepše popotnice, kakor je ta razstava, ki ima tak simboličen pomen za naše narodno zavedanje, kot bi ga imela na primer postavitev knežjega kamna v slovenskem parlamentu. Kakor imajo Madžari na začetku svoje narodne zgodovine svetega Štefana in njegovo krono, Hrvati kralja Zvonimira in papeževo priznanje njegove oblasti, Rusi Petra Velikega, ... imamo Slovenci na začetku svoje razpoznavnosti v svetu naše rokopisne spomenike. Na začetku naše prepoznavnosti v svetu stoji zapisana beseda v slovenskem jeziku, mar ni ta kulturni rojstni list več kot vsaka politična osebnost, narodni junak ali heroj? Na začetku naše prepoznavnosti ne stojijo samodržci, ne revolucija, ne žrtve in pobiti, ampak beseda, zapisana slovenska beseda.

Temu spoznanju pa dodajmo drugo, ki je prav tako pomembno: Prvi pisani dokumenti, ki govorijo o obstoju Slovencev, govorijo o veri. O krščanski katoliški veri! Nastali so iz želje in iz potrebe po utrditvi in poglobitvi krščanskega oznanila med našim ljudstvom. Brižinski spomeniki, Rateški, Čedadski in Stiški rokopis, Trubarjev Katekizem ali Dalmatinova Biblija - vse to in še kaj govori o tem, da na začetku našega narodnega zaznamovanja, naše razpoznavnosti v družini evropskih narodov stoji krščansko oznanilo. To oznanilo je obarvalo našo kulturo, naš način življenja, naše mišljenje in delo.

Zato se mi ni zdelo nič nenavadnega, ko mi je slovenski univerzitetni profesor povedal, da je ob razstavi Brižinskih spomenikov v Vatikanski knjižnici pred dobrimi dvajsetimi leti na razstavnem prostoru pred njimi pokleknil. Hvaležen za dar vere in slovenstva ... S podobnimi občutji sem tudi sam, potomec prednikov, ki so pred približno 634 leti v cerkvi sv. Tomaža v Ratečah - Planici molili molitve skupaj z duhovnikom od Marije na Zilji pri Beljaku, ko je imel pred seboj v oporo rokopis z očenašem, zdravamarijo in veroizpovedjo, stopil pred "naš" rokopis. To smo mi. Ker smo ostali v občestvu katoliške Cerkve, smo ostali na prepihu zgodovinskih vetrov tudi kot Slovenci!

Ob odhodu iz imenitno urejenega razstavnega prostora pa mi niso dale miru nagajive misli o občutjih, ki so (ali bodo), vsaj upam, preplavile tiste, ki ne poznajo krščanskega oznanila in vloge katoliške Cerkve v našem prostoru ali ji odkrito odrekajo domovinsko pravico; ki si jemljejo "svobodo", da brez kazni žalijo vero, verne in Cerkev. S kakšnimi občutki so (ali bodo) lahko gledali Brižinske spomenike naši liberalci in prenovitelji ter drugi dediči tistih ljudi, ki so še nedavno načrtno hoteli uničiti vero v slovenskem narodu in izgnati ali vsaj ukloniti Cerkev. Med njimi je kar nekaj nekdanjih ministrantov, ki so bili poučeni o veri, a so jo zavrgli ter jo danes zasmehujejo ali celo javno razglašajo svoj odpad in nevero, kot je nedavno storil v Delu pranečak škofa Jegliča. Kako bodo razumeli razstavljene rokopise, njihovo vsebino in namen, smisel nastanka vsi Gabrovi šolarji, ko jim ta načrtno odreka pravico do poučitve o veri? Ali sploh vedo, kaj pomeni spoved (razen posmehljivo), o kateri govori pisec Brižinskih spomenikov? Vedo, kaj pomeni Freising v naši zgodovini, kaj Brižinski spomeniki?

Na začetku slovenske razpoznavnosti stoji stavek: "Če bi ded naš ne grešil, bi mu v veke bilo živeti." Ko premišljujemo o naši preteklosti, opazimo tudi veliko zgodovinskih napak. Krščanstvo je oznanilo upanja, optimizma in poguma, ker računa na Boga v človeški zgodovini. Krščanstvo je opora jeziku, steber duhovnega življenja naroda in navdih njegovi kulturi, vse to pripoveduje razstava v Narodni in univerzitetni knjižnici. Pri nas pa se zdi, da uradna politika, posebno kulturna, temu odreka še tisto mesto, ki ga je ohranilo po vseh povojnih totalitarnih preganjanjih. Ali bo naš narod imel toliko poguma, da tako kot pred tisoč leti prizna Bogu in njegovi Cerkvi mesto, ki so ga obema dali že naši predniki po Gorazdovem in Hotimirjevem krstu na Chiemskem jezeru? Ko vsaj danes ne bi grešili, da ne bodo naši vnuki čez desetletja ponavljali "Če bi ded naš ne grešil ... "