Letošnji veliki šmaren je bil nekaj posebnega v vesoljni Cerkvi in doma. Papež, ki ga je kardinal Marty ob prvem obisku v Franciji pozdravil kot »božjega atleta«, je tokrat prišel k božji Materi v Lurd telesno izčrpan. Zdaj ni več atlet in tega ne skriva, ni ga sram biti šibek in bolan, svoj križ sprejema z vero, ki mu daje moč v preizkušnjah. Ob 150. obletnici razglasitve dogme o brezma­de­žn­em spočetju se je pridružil bolnim in ostarelim, da bi svoje stiske in tegobe položil pred Marijo, Upanje bolnikov. Zdrznili smo se, ko smo na televizijskih zaslonih videli, kako je v molitvi omahnil, a so ga vešči spremljevalci prestregli, da se ni zgrudil na tla. Pričevanja navzočih, ki sem jih našel v dnevniku La Croix, so pretresljiva. Patricia Girard je videla, kako je poskušal vstati, da bi se sklonil k bolnim, pa se je z občutkom silne nemoči sesedel nazaj. »Sedela sem poleg njega in mi je bilo zelo hudo. Kot medicinska sestra vem, kaj to pomeni.« Thierry Poujol je v papeževem pogledu z...