Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Papežev poziv komisarju Potočniku

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 29. 04. 2021 / 11:20
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 27.08.2004 / 08:45
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Papežev poziv komisarju Potočniku

»Na vas vse, sestre in bratje, naslavljam nujen poziv: naredite vse, kar je v vaši moči, da bi bilo življenje, vsako življenje, spoštovano od spočetja do naravnega konca. Življenje je sveti dar in nihče ne more sebe napraviti za njegovega gospodarja.«
Poziv je - celo dvakrat - med nedavnim romanjem v francoskem Lurdu izrekel Janez Pavel II., navzoči pa so ga pozdravili z dolgim aplavzom strinjanja.
Toda vsi se s takšnim pogledom na življenje pač ne strinjajo, dokazi za to pa se ponujajo na številnih korakih. Medijsko morda najodmevnejši v zad­njih tednih je bil britanski dogodek. Tamkajšnji pristojni urad je raziskovalcem univerze v Newcastlu izdal dovoljenje za kloniranje človeških zarod­kov, iz katerih naj bi pridobili t. i. matične celice. Te zaradi svoje sposobnosti, da se razvijejo v različne celice, tkiva in celo organe, po optimističnih (pre­tiranih?) zagotovilih nekaterih raziskovalnih krogov obetajo neslutene možnosti pri zdrav­ljenju hudih bolezni in poškodb. Seveda bodo ti zarodki v raziskovalnem postopku uničeni.
Toda to še zdaleč ni bil edini dogodek te vrste. Če ostanemo kar na Otoku, ne moremo mimo še enega dovoljenja pristojnih zdravstvenih oblasti, povezanega s pojavom »otrok po meri« (designer-babies). Delno so namreč razrahljali določila glede izbire zarodkov, ki bi bili darovalci matičnih celic ali tkiv svojim najbližjim sorodnikom. Povedano zelo poenostavljeno: v postopkih umetne oploditve toliko časa ustvarjate zarodke, dokler ne najdete takšnega, ki bi lahko recimo z matičnimi celicami iz popkovnice pomagal obolelemu bratu ali sestri. Tak zarodek bi torej vstavili v maternico, mati bi ga donosila in takoj ob rojstvu bi postal darovalec celic oziroma tkiva. Najbrž je odveč pripomniti, da bi bili »neprimerni« zarodki, nastali v tem procesu, praviloma uničeni, v etično zelo dvomljivi luči pa so tudi tako rojeni otroci - rojeni za(radi) nekoga.
Velika Britanija v takšnih postopkih ni osamljena, saj se podobne stvari že dogajajo v ZDA, Av­stra­liji, kmalu v Španiji, uvodna zgodba o kloniranju zarodkov za pridobivanje matičnih celic pa naj bi bila že uresničena v Južni Koreji.
Tudi če se torej odmaknemo od razvpitih zgodb o uspešnem reproduktivnem kloniranju ljudi, ki so kot zelo verjetna potegavščina obkrožile svet konec leta 2002, se na bioetičnem področju pod domnevno nevtralnim plaščem raziskovalne strokovnosti danes dogaja marsikaj, kar bistveno nasprotuje pojmovanju življenja, kakršnega je ne le v Lurdu, temveč ves svoj pontifikat zagovarjal Janez Pavel II. Seveda ne le on, saj so se v državah, kjer se srečujejo z opisanimi in neopi­sanimi biomedicinskimi postopki, predstavniki krajevnih Cerkva dosledno oglašajo v bran spočetemu življenju in proti njegovemu popredmetenju v raziskovalne, terapevtske, darovalske … namene.
Čeprav se tega dogajanja bolj ali manj zavedamo tudi v Sloveniji, se vendar zdi, da gredo s konkretnimi odločitvami povezani bioetični razmisleki bolj ali manj mimo nas. Kar pa je le vtis in ne dejansko stanje. Za ponazoritev: eden izmed raziskovalnih evropskih »sporov« zadnjih let še do danes, ko je Slovenija že skoraj štiri mesece polnopravna članica Evropske zveze, ni razrešen - namreč dilema o tem, katere biomedicinske raziskave sme EZ financirati z javnim denarjem in katerih ne. Predstavniki držav članic ne morejo doseči soglasja o raziskavah na t. i. odvečnih zarodkih. Poleg kloniranih so tudi ti zarodki - »odvečni« iz postopkov zdravljenja neplodnosti z umetno oploditvijo - »skladišče« za pridobivanje matičnih celic, njihova usoda v tem raziskovanju pa je tudi uničenje; vanj ni mogoče privoliti, ne da bi pri tem poteptali temeljnega načela o dostojanstvu in nedotakljivosti slehernega človeškega življenja.
S tem vprašanjem se bodo torej prej ali slej pri razpravi o evropskem proračunu srečali slovenski poslanci v evropskem parlamentu, še prej in verjetno intenzivneje pa človek, ki je na ravni EZ prvi pristojen za raziskovalno področje. To pa bo od jeseni zelo verjetno predstavnik Slovenije dr. Janez Potočnik.
Papež je v Lurdu »na vas vse …« naslovil poziv k doslednemu spoštovanju spočetega življenja, torej (ne)posredno tudi na predlaganega evropskega komisarja za znanost in raziskovanje. Kakšni bodo njegovi pogledi na etične raziskovalne dileme, bo najbrž razkrilo že zaslišanje v evropskem parlamentu, predvideno za konec septembra ali začetek oktobra. Pričakujemo lahko, da bo kakšno poslansko vprašanje šlo tudi v to smer. Bodo odgovori človeka, ki ga je v Bruselj poslala glede nekaterih etičih vprašanj skrajno liberalistična slovenska oblast, takšni, da bi jim papež in z njim velik del slovenske javnosti pritrdil?

Nalaganje
Nazaj na vrh