»Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih« (Lk 14,13-14).

Talmud, knjiga judovske rabinske modrosti, pravi, da je neki rabin hudo kršil Postavo.
Z neba je slišal glas, da je zato dokončno pogubljen. Začel je vesel plesati. Učenci so ga vprašali, zakaj pleše. Odgovoril jim je, da je doslej pri svojih dobrih delih vedno mislil na plačilo, ki ga bo prejel po smrti. Zdaj pa lahko prvikrat v svojem življenju služi Bogu s čistim srcem brez sebične misli.
Ta zgodba nam hoče povedati, naj delamo dobro zastonj. Preračunljiva naj bi bila lahko celo misel na nebeško plačilo kot na nekakšno imetje. Ali smo torej sebični dobrodelneži, hrepenimo po nebesih? Ta očitek se nam zdi tuj, saj vemo, da nebeško plačilo ni kapital, ampak dosega popolne nesebičnosti
v vzajemni ljubezni med vsemi bitji in Bogom. Iz izkušnje pa tudi vemo, da je nebeško pla...