»Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem«
(Lk 16,10).

V Sloveniku v Rimu je v tem tednu simpozij o nadškofu Antonu Vovku. Velik poudarek zasluži tole dejstvo: v začetku maja 1945, ko so komunisti zavzemali Slovenijo za umikajočim se okupatorjem, so začeli kar spotoma pobijati duhovnike (Kočevje, Ribnica). S tem so zasejali strašanski preplah in beg. Vovk, tedanji rektor semenišča, ki je dan za dnem vzgajal bogoslovce k zvestobi v malem, je v tem trenutku pokazal izrazito zvestobo v velikem. Sploh nikoli pomislil ni, da bi bežal. Bogoslovcem je ponudil zgled in nasvet: iti k spovedi in ostati na mestu, pa naj se zgodi karkoli. Bodočim novomašnikom, ki so bili že posvečeni v diakone, je svetoval, naj posnemajo prvega mučenca, diakona Štefana, in ostanejo v Ljubljani. Vendar jim je puščal svobodo. Žalosten je bil, da so kljub njegovim nasvetom pobegnili skupaj s spiritualom. Vesel pa je bil tistih duhovnikov in bog...