Rokopis mrtvega človeka sem zmeraj jemal v roke s pietetnim občutkom, kot da se dotikam nečesa skrivnostno posvečenega. Kaj šele rokopis mladega mrtvega pesnika …

Ivana Hribovška (1923-1945) sem spoznal pozneje kot njegovega pesniškega sodruga Franceta Balantiča, s katerim se tudi družno omenja (dva študenta, dve pesniški usodi, dva enako tragična konca). Moram reči, da v njegovi preveč konceptualni poeziji nisem zaznal Balantičevega zaleta. A v tem študentu klasične filologije in simpatizerju Kocbeka (a ki mu politično ni sledil) sem zaslutil intelektualca, morda izrazitejšega od Kamničana.

V omenjenem rokopisu me je pritegnil že naslov: Jacques Maritain: De la connaissance poétique - O pesniškem spoznanju. Maritainovo ime je tudi spodbudilo profesorja Pibernika, ki je našel zapiske v Hribovškovi zapuščini, da mi je rokopis poslal na vpogled zaradi mojega ukvarjanja z Maritainom. Zapiski so mu v dokaz, da je bil veliki katoliški mislec poznan - verjet...