S Kocbekom slovenska politična zgodovina ne bo imela težav: pač primer pesniške nestvarnosti, ki je hotela s silo duha mehčati železno dinamiko tiranskih sil, domača varianta starogrškega eksperimenta, ki ga je filozof Platon poskusil s sirakuškim tiranom Dionizijem. Še manj težav bo imela slovenska literarna zgodovina, ki bo morala Kocbeka uvrstiti med vrhunske pojave 20. stoletja. Težave bo imelo slovensko katolištvo. To bo stalo pred »trubarsko« dilemo, to se pravi: kako oceniti vlogo človeka karizmatičnega duha, ki je samohodno šel mimo Cerkve, a ni šel mimo Kristusa?

Ali izhajati s stališča, da je bil v svoji presoji španske državljanske vojne manj pristranski, kot je bil veliki nasprotnik Franca Maritain? Da je zgodovina preobilno dokazala, da se je glede komunizma bolj motil Kocbek kot Cerkev? Da je s svojimi krščanskimi socialisti izdatno pomagal Partiji na oblast? (»Brez krščanskih socialistov ne bi bili osvojili Ljubljane.« Če tega ni izjavila Lidija Šentjurc, pa...