Da je vera zasebna zadeva, je bilo eno izmed tistih komunističnih gesel, v katera komunisti sami niso verjeli, sicer bi bili morali gledati nanjo kot na neko svojevrstno poljubnost, recimo kot na športno ribištvo ali na filatelijo. Dejansko pa jim je bila vera sovražnik sistema številka 1. Bila jim je državniška zadeva kot industrija ali gospodarstvo. Sicer se ne bi bili toliko ukvarjali z njo - izločali vernih od vseh vodilnih funkcij v državni upravi, nastavljali mikrofonov po semeniščih in škofijskih hišah, izločali verskih tem celo iz Cicibana Otona Župančiča, z bolestno pozornostjo prežali na najmanjši vzgib katoliške organiziranosti (glej znašanje Mitje Ribičiča nad popolnoma nepolitičnimi ognjiščarji).

Komunisti so predobro vedeli, in to iz lastne, marksistične vere, da vera ne more biti hobi, konjiček. Vedeli so, da vera, če je res vera, prevzame človeka v celoti, v njegovem mišljenju, čustvovanju in dejanju, v skrajnem primeru do darovanja življenja, kakor so ga m...