Poleti mi je umrl mož, ne morem ga pozabiti in preboleti izgube. Zelo pa me boli, da mi najboljša prijateljica pravi, naj se spomnim na vse tiste grozne trenutke, ki sem jih preživela z njim: ko me ni razumel, ko me je kritiziral, ko je bil grob, me poniževal in žalil. Pravi, da bi mi to zelo pomagalo, da bi ga prej »izpustila iz svojega objema«. S tem se ne morem strinjati in me ti njeni nasveti žalijo.

Rad vam verjamem, da vas vsi ti, večkrat dokaj neokusni nasveti žalijo.

Prizadeti ste, ker ste prijateljici veliko zaupali o svojem možu, ko je še živel, in boli vas, ko ji tudi sedaj skušate potožiti, kako vam je hudo, pa vas ona v tem ne razume in ne podpira, ampak obuja manj lepe spomine na vašega moža in misli, da vas bo tako potolažila. Res je, da ljudje - med njimi ta prijateljica - ne razumejo vaše bolečine, ne razumejo, da ste s smrtjo moža vse izgubili in da sedaj čutite eno samo praznino, ki vas silovito vznemirja. Ta praznina je vzrok vaših neprespan...